Tiskane izdaje
Če bi bili klubi
kot edini legitimni lastniki Rokometne zveze Slovenije povsem dosledni, bi Bobinca že zdavnaj odstavili. Nič od tega se ni uresničilo.
Odkar je prvi mož uprave Gorenja jeseni 2008 nasledil športnega analfabeta Žigo Debeljaka, ki je ob zrušenju Zorana Jankovića kot novi šef Mercatorja hočeš nočeš podedoval tudi rokometni živalski vrt, je storil nič koliko začetniških napak. Naštejmo najbolj očitne. Prevzel je osebno odgovornost, ko je za selektorja moške reprezentance brez posvetovanja s stroko imenoval Zvonimirja Serdarušića. Noka ni napravil ničesar, pa nič. Prevzel je osebno odgovornost, ko je na čelo ženske reprezentance postavil Ivico Rimanića. Rečan ni naredil ničesar, pa nič.
Za najožja sodelavca v pisarni si je izbral nadobudna karierista, ki pa sta ga tako kot njun mentor Serdarušić čez noč pustila na cedilu in pobegnila k svojim v Celje. Da bi pokrpala proračunske luknje, je RZS razprodala vse premoženje v vrednostnih papirjih, ki ga je pridobila s prodajo nepremičnine na Kongresnem trgu. V »sanjskem« predsedstvu skoraj polovica poslovnežev še vedno drži fige v žepu in se izogiba osnovnemu prispevku. Bobinac je vehementno obljubljal kandidature za največja tekmovanja, o katerih ni zdaj ne duha ne sluha. Z nedemokratičnimi metodami, ki se morda obnesejo v njegovem poslovnem svetu, je še razpihnil požar, ki je zajel sodniške vrste in se razširil med klube. Njihovemu združenju je posredno zaprl pipo in legitimno izvoljenega predsednika napadal prek lojalnih medijev … Pa nič.
Toda Franjo Bobinac ne odneha kar tako, drugače ne bi nikoli prilezel na vrh enega največjih poslovnih sistemov. Je pragmatik in se hitro uči. Po skoraj treh letih je resnično spoznal, da v športu veljajo drugačna pravila in običaji. Da je tam beseda za milijon evrov – kompromis. Da je njegovo poslanstvo v združevanju in poslušanju različnih mnenj. Težko je reči, ali so mu ta spoznanja koristila tudi v službi, a dejstvo je, da je po podatkih iz sredinega Dela edini izmed velikih šefov na Slovenskem sredi recesije podjetje v enem letu potegnil iz rdečih številk, ob tem pa si za zgled znižal plačo. Kakor koli že, obogaten z novimi modrostmi je postal pravi prvi mož zveze. Nekdanji popevkar in amaterski gledališki igralec ima imeniten nastop. Kakor se za pravega vodjo spodobi, ima karizmo in silno moč prepričevanja. S sedmo silo dela v rokavicah in točno ve, katero struno je treba kdaj ubrati.
Majhno, a pomembno spoznanje, da je občutljivo rokometno trato dobro negovati z grabljami, ne z buldožerjem, je odprlo pot v lepšo prihodnost slovenskega rokometa. Začel je poslušati ljudi, ki vedo o rokometni igri več kot on. Za selektorja je nastavil domača strokovnjaka in reprezentanci, posebno moška, že kažeta želene kreposti. V nekaj mesecih je vse slovenske klube spet združil pod isto streho, na dobri poti je, da to stori tudi s sodniki. Dolgo sprti klubi so ta teden soglasno sprejeli vse pravilnike in izvolili organe novega prvenstva, edinega konkurenčnega v evropskih merilih, ki bo v prihodnji sezoni spet dalo dva predstavnika v ligo prvakov. Kaj hitro je na vrata potrkal nov sponzor.
Kot vsaka vojna je tudi ta za prvo ligo prinesla žrtve. Aleš Jug, ki je kot direktor ZROPS služil klubom, delo opravljal vestno, pošteno in – na žalost – zadnji dve leti zastonj. Takšnih ljudi ne velja kar tako pustiti osamljenih na drugem bregu. Kakorkoli že, na Ljubljanskem gradu je bil v torek na žrebu za sezono 2011/12 vrhunec Bobinčevega športnega delovanja. Strl je največji oreh. A delo še zdavnaj ni končano. Klubi so sila egoistični subjekti, vselej bodo iskali bližnjice v sli po uspehu. Toda z novim pristopom je še tako debelo poleno mogoče zlomiti kot vžigalico.
