Čas je za nekorektnost

Ali lahko ljudje prenesemo resnico? Če izpustimo relativizacije in brezštevilne teorije o definiciji resnice, ki po mnenju Oskarja Wilda nikoli ni popolna in še manj enostavna, se zdi to skoraj nemogoča obveznost. Nekaj fleksibilnosti pri predstavljanju dejstev je pač nujne, če bi si vsi drug o drugem povedali, kar si mislimo, bi napetosti hipoma narasle, življenje bi bilo neznosno, kaos pa verjetno neobvladljiv.

Lep primer, kaj se zgodi, če je človek povsem odkritosrčen, je poročanje v živo britanskega televizijskega novinarja Jonathana Pieja, posnetek se je nedavno pojavil tudi na medmrežju. Veliko ljudi je sicer nasedlo, češ da gre v resnici za avtentičen posnetek, v resnici pa gre za igralca in komika Toma Walkerja, ki je poskušal osmešiti ne samo postopke politikov, temveč tudi medijske strategije.

Po koncu svojega »oglašanja« izpred britanskega parlamenta se je možak najprej obregnil ob modo televizijskih medijev, da mora novinar povsem po nepotrebnem poročati z ulice, kar je bilo tisti dan še zlasti zoprno, ker je bilo precej mrzlo in deževno, medtem pa uredniki – kakor se je izrazil – sedijo lepo na toplem v svojem »slonokoščenem stolpu«. Ker ga odgovor urednice na zvezi domnevno ni zadovoljil, je povsem izgubil živce in svoj prvotno uglajeni in korektni nastop čisto spremenil. Davida Camerona je označil za svinjo, Matta Damona za patetičnega homofoba, potem pa s sočnimi kletvicami okarakteriziral še celo vrsto svetovnih politikov ter takšnih in drugačnih zvezdnikov.

Humor, še zlasti nekorekten, vulgaren in tudi žaljiv, kakršnega žalibog v vseh niansah obvladajo samo Britanci, je eden najboljših načinov, da se soočimo z resnico. Omogoča nam lahkotno recepcijo neolepšanih neprijetnih in grobih dejstev, hkrati pa distanco v smislu zavedanja, da gre le za humor. Za povrhu je najbolj učinkovito orožje kritike. Znano je, da branje levitov, moraliziranje in korektno naštevanje spornih dejstev gane le malokaterega nepridiprava, medtem ko ga smešenje skoraj vedno zadene v živo.

O smislu za humor pri Slovencih je bilo že veliko povedanega in napisanega, dejstvo pa je, da razen redkih dokaj neposrečenih poskusov te vrste družbene korekcije ne obvladamo najbolje. In zato se tudi zelo težko soočamo z resnico. Praviloma je interpretirana v številnih različicah, kakor je pač avtor politično obarvan, ob tem pa prevladuje suhoparen in politično korekten slog, ki je skoraj povsem benigen. Poleg tega je humor v našem sila resnem okolju nekakšna manjvredna ali celo plebejska praksa, čeprav je že Denis Diderot opozoril, da parodija, kot najvišja zvrst humorja, predstavlja umetnost, primerno najbolj izobraženim in sofisticiranim umom.

Od Voltaira naprej se lahko evropska civilizacija pohvali z možnostjo skoraj neomejenega izražanja stališč, ki je glede na odkritost in brezkompromisnost v velikem delu preostalega sveta skoraj nepredstavljiva. Skrajni čas, da se humorju malo resneje posvetimo tudi mi. Še zlasti ker pri nas mrgoli tem, ki imajo značaj tabuja ali pa vsak ostaja pri svojem prepričanju. Se je mogoče denimo na temo domobranstva in partizanstva ponorčevati tudi v javnih medijih? Ali pa o socializmu, kapitalizmu, gejih, beguncih, cerkvi, sindikatih, debelih, suhih, samskih, starih, grdih, političnih in gospodarskih prevarantih in špekulantih?

Slovenci smo tako sila trdi in rigidni. Besni, s peno na ustih drug drugega prepričujemo o svojem prav, pa čeprav gre zgolj za prepričevanje že prepričanih, medtem ko je za nasprotnika rezervirana le kakšna nič kaj duhovita psovka. Verjetno bo marsikdo presenečen, ampak svet se ne bo podrl, če bomo izbrali lahkotnejši način komuniciranja. To nikakor ne vodi v stopnjevanje napetosti, prav nasprotno, družbeno ozračje bi se hipoma sprostilo. In po takšni ironični bližnjici bi se postopoma lahko soočili z resnico, pa naj je še tako zoprna.

»Ljudje se občasno spotaknejo ob resnico, ampak večina vstane in se odpravi naprej, kakor da se ni nič zgodilo,« je dejal Winston Churchill. Pri nas se brezbrižno odpravimo naprej kar vsi. In skoraj nihče niti ne prizna, da se je sploh spotaknil.