Če bi bil šempetrski Valter Argentinec

Sočasno in po naključju sta se poslovila. Goriška nogometna bogova, ki sem ju imel priložnost spremljati od prvih članskih tekov, podaj in golov. Miran Burgić je še eden od številnih Zasavcev (Zagorjan), ki so zabijali gole in nekoč (žal res nekoč) utrjevali sloves regije, kjer so kot gobe po dežju rastli izvrstni nogometaši. Naj jih naštejem samo nekaj: Jože Zagorc, Darko Domadenik, Miloš Breznikar, Klemen Lavrič (vsi izjemni strelci), pa med njimi največja legenda Olimpije Vili Ameršek, Mišo Brečko ...

Miran je eden tistih, ki jih je Olimpija zgrešila. Gorica ji je speljala igralca, ki bi se zaradi zgodovinsko tradicionalne naveze Ljubljana-Zasavje moral ustaviti za Bežigradom. Ni se zaradi odličnega skavtinga Goričanov, ki so na začetku tega tisočletja sestavili najboljši rod v SNL. Pri čemer so skavtsko območje raztegnili vse tja do Gorenjske, Koroške – do Bojana Jokića, Marka Šulerja.

Burgić je po šampionski sanjski sezoni 2005/2006 – tretji naslov v nizu za Goričane – in s strelsko lovoriko odšel na Švedsko k AIK. Izbira kluba je bila presenetljiva. V nogah je imel dinamit za višjo ligo in boljši klub, a je bila v skladu z razvojnim načrtom – korak za korakom. Toda prav v njegovem primeru je profesionalizem razkril svojo krutost. Mirana so ujele poškodbe, ki so mu ukradle veliko odmevnejšo kariero. Pri 33 letih se je zaradi lansko leto znova strganih križnih vezi v sredo umaknil v nogometni pokoj v slogu, ki ga je svojčas izstrelil med velike upe: z dvema goloma.

»Nisem vedel, da se bo poslovil. Bilo je čisto naključje,« je sočasno reprezentančno upokojitev obelodanil največji goriški as v zgodovini Valter Birsa. Dve leti mlajši Šempetrc – iz kraja z največjim številom reprezentantov in odličnih igralcev v Sloveniji – je v navezi z Miranom tvoril dvojec, kakršnega slovenski klubski nogomet še ni imel. Na vrhuncu in pred odhodom v tujino je ta dvojec štel komaj 40 let – Miran 21, Valter 19. V njuni zadnji in šampionski sezoni sta zabila 43 golov, Miran 24 (odtlej ga v SNL ni še nihče prekosil), Valter 19. Dosežek, še bolj pa način, kako usklajeno, učinkovito in atraktivno je dvojec deloval, je še zdaj nedosegljiv za vse zdajšnje medijsko veliko bolj izpostavljene upe.

Zdaj pa na kratko in jedrnato o Birsi. Nanj sem postal pozoren, ko ga je oče največjih goriških uspehov Pavel Pinni v Atenah proti AEK (0 : 1) v povratni tekmi zadnjega kvalifikacijskega kola za uvrstitev v zdajšnjo različico evropske lige in pri vsega 17 letih porinil v ogenj. Zapomnil sem si ga predvsem po tem, da ga je grški branilec vsakokrat, ko je dobil žogo, kresnil. Valter je, tudi če ga je oster kot britev tekmec zgrešil, padel po tleh. Po tekmi sem Pavlu omenil, da ima fant vse, kar mora imeti za sijajno kariero, le bojevniške drže ne. Primorec pač. Brez fajterske drznosti in pozitivne nadutosti – za zgled vedno izpostavim Argentince – pa se Slovencu, ribici med morskimi psi v nogometnem akvariju, ni mogoče prebiti v ospredje.

Valter ima zelo odmevno kariero v tujini. Vrhunec je bila sezona pri slovitem Milanu, reprezentančni pa so bile kvalifikacije za SP in nato igre v Južni Afriki. Le Brane Oblak je igral še pri tako slavnem klubu, Bayernu. Jan Oblak in Samir Handanović sta vratarja. Če pustim pomisleke o tem, da bi bil v vlogi drugega napadalca v postavitvi 3-5-2 namesto na bočnem položaju, kot mu jo je namenjal Pinni, še boljši, Slovenija igralca njegovega kova ni imela. In ga še lep čas ne bo.

Če bi bil Valter Argentinec ...