Če ne boš priden, 
boš politik

Čeprav ne vemo, kaj nam bo prihodnost prinesla, je treba narediti vse, da ne bomo nadaljevali napak, kakršne je kapitalizem delal doslej.

Objavljeno
12. november 2011 18.07
Posodobljeno
12. november 2011 18.07
Renata Salecl, filozofinja
Renata Salecl, filozofinja
Te dni se svetovna gospodarska situacija poslabšuje iz dneva v dan, politiki tavajo v temi, kako bi prosti pad ustavili, ali pa se odločajo za hitre populistične geste domnevnega državnega varčevanja. Kaj pa ljudstvo? Američani obupano gledajo, kam jim drsi življenjski standard, kako se jim povečuje brezposelnost in, še posebej, kako malo brezposelnih sploh še dobiva finančno pomoč – ker so pač brezposelni več kot 99 tednov. Angleži se čudijo, katere državne institucije bo Cameron še zaprl in kako kljub njegovim predvidevanjem, da naj bi shujšana država poskrbela za nova delovna mesta, brezposelnost kar raste in raste. Italijani se poleg strahu pred gospodarskim preživetjem zgražajo nad nemočjo, da se toliko let ne morejo znebiti svojega »pajacka«. Grki pa so ob teh razpravah začuda mirni. Dejstvo, da je njihova država že kar nekaj časa pod udarom mednarodnih institucij in da so ji štete sekunde, preden bo bankrotirala, jih ne šokira tako, kot bi pričakovali.

Kot poudarja londonski profesor prava Marinos Diamantides, ki je sicer grškega rodu, odnos večine Grkov do države odslikava pragmatičen odnos, ki ga je skozi zgodovino kazala buržoazija do nje. Če je bila država potrebna, da se je v razsvetljenstvu moč buržoazije povečala, je sedaj nacionalna država postala nepotrebna. V času globaliziranega kapitala je nacionalna država lahko dojeta celo kot breme prostemu pretoku denarja. Poleg tega, da Grki niso posebej navdušeni nad idejo države, so zelo cinični tudi do svojih politikov. Vedo, da politike zanima le njihovo lastno dobro in dobro gospodarskih elit, ki so z njimi povezane, zato nimajo spoštovanja do njih (in niti do države ne, kar kažejo tudi s tem, da ne plačujejo davkov).

Grške matere zato otrokom žugajo, da se morajo učiti, da iz njih nastane kaj drugega kot politik. Slednji je namreč dojet kot ne preveč pameten lopov, ki je na oblasti zaradi oblasti same in ki seveda poskrbi, da ljudje dobijo malo drobiža, da lahko pri življenju obdržijo sivo ekonomijo podkupovanja. Za grško mater bo tako ideal, da njen otrok počne nekaj zanimivega in donosnega. Seveda pa je dobro, da ima za svojega prijatelja politika, ki je to postal, ker pač ni imel drugih talentov.

Kako to, da se za politiko odloča vedno več premetencev, le malo pa uspešnih, kreativnih ljudi, ki imajo tudi nekaj morale? Neki angleški časopis je pred časom primerjal stare politike kova Churchilla in nove tipa Blaira in Camerona. Za mnoge stare politike je veljalo, da so eruditi – izjemno vešči so bili v pogovorih, poznali so literaturo, zgodovino, filme. Po državniških večerjah so se usedli v velike usnjene naslonjače, prižgali pipo, si nalili kozarec konjaka in strastno razpravljali do jutranjih ur. Njihovo življenje nikakor ni bilo brez napak – mnogokrat so kaj preveč rekli, naredili prehiter sklep, preveč popili in podobno. Današnji politik je v primeru s staro različico izjemno previden. V pogovorih bo ponavljal naučene floskule, v medijih bo vrtel roke tako, kot so ga učili njegovi PR-svetovalci, javno se bo hvalil, kako zdravo je, ne pije, ne kadi, koliko kilometrov preteče na dan in podobno. Ključno pa je, da v večini primerov ne bo imel nobene nove, iskrive ideje.

Današnji politik je tako mešanica borznega posrednika in prodajalca zavarovalnih polic. Tema dvema ne sledi samo po načinu oblačenja in obnašanja, ampak tudi v načinu argumentacije. Tako kot borzni posrednik bo politik predvideval prihodnjo rast, napovedoval uspehe vlaganj (ki seveda izhajajo iz hvale za pretekle uspehe in vere v to, da se uspehi avtomatično ponavljajo) in kot zavarovalni agent bo strašil pred nevarnostmi, ki nam grozijo v prihodnje (če seveda ne bomo podprli njega).

Ameriška profesorja Bruce Bueno de Mesquita in Alastair Smith sta pred kratkim izdala knjigo s pomenljivim naslovom The Dictators Handbook: Why Bad Behavior is Almost Always Good Politics. V njej se sprašujeta, zakaj voditelje večinoma vodi izključno želja po lastnem političnem preživetju in kako to, da voditelji, ki jim uspe uničiti svojo državo, tako dolgo ostanejo na oblasti. Kot ugotavljata, so politiki večinoma takšne vrste ljudje, s katerimi ne bi rad bil na večerji, toda brez njih lahko da večerje sploh ne bi imeli. Njun paradoksni zaključek je, da je lopov lahko zelo uspešen politik – dokler ga seveda ne dobijo. Kot primer vzameta župana revnega ameriškega mesteca, ki je v 17-letni karieri uredil mestne finance, precej uspešno uredil mesto in celo poskrbel za reveže, na koncu njegove vladavine pa se je ugotovilo, da si je v tem času več kot desetkrat povečal plačo in da je svojim mestnim svetnikom vsa leta plačeval mastne sejnine, zaradi česar so tudi slednji precej obogateli. Sodni proces se je za svetnike in župana slabo končal. Obtoženi so bili korupcije, toda ne zaradi nezakonitega procesa povečevanja dohodkov (zaradi lukenj v zakonu je bilo sodišče ob tem nemočno), ampak zaradi tega, ker so si izplačevali sejnine za sestanke, ki jih sploh niso imeli.

Profesor ekonomije iz Cambridgea Ha-Joon Chang v knjigi 23 Things They Don’t Tell You About Capitalism opozarja še pred eno nevarnostjo sodobnih politikov. To je prodajanje megle o uspešnosti svobodnega trga. Chang poudarja, naj knjige ne jemljemo kot splošen napad na kapitalizem – ampak kot kritiko kapitalizma, ki vztraja na skrajno nevarni ideji svobodnega trga. Neoliberalne ideje, ki poudarjajo, da je treba državna podjetja prodati, prepustiti trgu, da sam regulira, zmanjšati državo in podobno, so se izkazale za zelo neuspešne, če razmišljamo o povečanju blaginje v družbi nasploh. Uspešne pa so seveda, če nas zanima večje razslojevanje.

V tridesetih letih se je Franklin Roosevelt lotil reševanja gospodarske krize prav s povečanjem vloge države in predvsem s povečanjem zaposlovanja prek državno organiziranih del. O podobnem bodo morali razmišljati tudi novodobni voditelji, če seveda njihov cilj ne bo le bogastvo za peščico in revščina za večino.

Bojazen, ki ob sedanji krizi vlada po svetu, je, da bo veliko ljudi postalo permanentno brezposelnih. Z radikalnim povečanjem brezposelnosti (ki se bo še povečala z izvajanjem neoliberalnih idej) se bo zmanjšala potrošnja in gospodarstvo bo slabše okrevalo, povečali se bodo številni družbeni in osebni problemi. Kriminal, družinsko nasilje, zanemarjanje otrok, odvisnost, depresija in tesnoba – to so samo nekateri od simptomov, ki so zelo povezani z dolgotrajno brezposelnostjo.

Če želimo preprečiti še večji družbeni razkroj, če vzamemo resno vse večjo potrebo po ekološki sanaciji prostora in če se zavedamo, da so tisti, ki še imajo delo, z njim preveč obremenjeni in bi si pravzaprav lahko delili delo s tistimi, ki ga nimajo, potem moramo razmišljati o novi, močnejši vlogi države. Stephen Hessel je na obisku v Ljubljani poudaril, da ob vsem razočaranju, ki ga nad politiko danes občutijo državljani, to ne more biti razlog, da države ne jemljejo kot nekaj, kar je njihovo. Za interpretacijo tega, kaj naj država počenja, kaj naj spodbuja, za kaj naj troši denar, se moramo boriti in se upreti zavajajočim idejam, da bo rešitev krize prišla, če se bomo znebili nekaj lenih birokratov.

Na nedavnem predavanju v podporo protestnikom na Wall Streetu so newyorški študenti vprašali Angelo Davis, slavno upornico iz časa ameriškega gibanja za civilne pravice iz 70. let, kaj naj naredijo na prihajajočih volitvah, saj se v ZDA še ni oblikovala tretja stranka, s katero bi se lahko identificirali, Obama pa jih je s svojo politiko razočaral. Angela Davis je dejala, da obstaja razlika med razočaranjem in razočaranjem. Obama je res razočaral, a ne smemo pozabiti, kako radikalno drugačno je bilo to razočaranje od tistega, ki jim ga je prinesel Bush. In brez uporov ljudi se sploh ne bi zgodilo, da je Obama lahko prišel na oblast.

Kot kaže, konservativni politiki danes drug od drugega kopirajo govore, katere državne institucije vse bo treba zapreti. Ameriškemu republikanskemu predsedniškemu kandidatu Ricku Perryju se je te dni zgodil škandal, ko je v javni razpravi razlagal, da bo, ko bo na oblasti, takoj zaprl tri velike državne agencije. Ko jih je začel naštevati, pa se je spomnil le dveh – agencije za trgovino in za izobraževanje. Njegovi protikandidati so mu poskušali pomagati in so ugibali, ali je tretja morda agencija za okolje, toda Perry tega ni mogel potrditi. Šele čez čas se je spomnil, da bi to lahko bila agencija za energijo.

Angleški teoretik in politični aktivist Stuart Hall je nekoč dejal, da v boju za družbene spremembe (še posebej za bolj pravično družbo) ni zagotovil, kako se bo boj iztekel, kar pa ne pomeni, da se prenehamo bojevati. Čeprav ne vemo, kaj nam bo prihodnost prinesla, je treba narediti vse, kar je v naši moči, da ne bomo nadaljevali napak, kakršne je kapitalizem delal doslej.