Čeferin je naš, balkanski stric

Minule dni se je v Ljubljani mudil eden od srbskih kolegov z Radio-televizije Srbija, ki mi je, mimogrede, omenil, da jim šefi zaradi mizernih plač in splošnega standarda dovolijo, da opravljajo novinarska dela tudi za druge konkurenčne medije. Da ima to srečo, da lahko dodatno zasluži z delom za ameriško televizijsko mrežo NBC. Njegovo službeno poslanstvo je imelo zanimivo tematiko, ki jo je oblikovalo srbsko prepričanje o Slovencih: da so zmaga Aleksandra Čeferina za položaj predsednika Evropske nogometne zveze, poskus naskoka na vrh Organizacije združenih narodov bivšega predsednika države Danila Türka, za vrhunec pa Melanijin vstop v Belo hišo sad »znane in odlične slovenske diplomacije« in spretnosti Slovencev na mednarodnem parketu.

Tezi o tako imenovanem sanjskemu slovenskemu »moštvenemu duhu« in diplomatskih spretnostih, ki da so omogočile takšne mednarodne preboje, o katerih Srbi lahko le sanjajo, če ne gre za vrhunskega športnika, sem se seveda nasmehnil. Da bi kolegu na dolgo in široko pojasnjeval, da gre zgolj za srečna naključja in predvsem bolj ali manj soliranja ambicioznih posameznikov, ni imelo smisla. Da Slovenci svoje Melanie vendarle nismo vizionarsko podtaknili novemu svetovnemu vladarju Donaldu in da niti ob prvem predsedniku, milijarderju v ZDA, še vedno ni najbogatejša soproga iz prostora nekdanje skupne države, prav tako ne. Ta naziv pripada njegovi rojakinji Aleksandri Nikolić, katere soprog Rus Andrej Melinčenko po premoženju debelo prekaša Donalda – 10,1 : 3,8 v milijardah ameriških dolarjev. Da ravno nasprotno, o vselej spretnih in iznajdljivih Srbih ter vrhunski srbski diplomaciji, mislijo Slovenci, pa še toliko manj.

Pod vtisom velikih slovenskih zgodb v tujini sva s kolegom seveda zašla na meni bolj znano nogometno področje. V ospredju je bil Čeferin oziroma kolikšna je njegova resnična moč v vlogi prvega moža evropskega nogometa. In možnosti, da bi kot »naš, balkanski« človek, kot ga je označil, pomagal okrepiti vlogo nogometa v državah nekdanje skupne države na vseh ravneh, ter organizacija evropskega prvenstva, da bi ožji regiji povrnil ugled in vpliv, ji pomagal tudi finančno ... In, pozor (!?), da bi dal soglasje za ustanovitev regionalne lige in bil njen boter. V zadnjem obdobju, ki je sovpadalo s prvimi znamenji o Čeferinovi kandidaturi, je ta zamisel znova postala aktualna. Beograjski krog in somišljeniki iz vseh glavnih mest regije, ki so najbolj motivirani za ustanovitev jugolige, nenehoma tipajo zrelost in pripravljenost terena. Novi predsednik UEFA, kot izbranec regije, naj bi bil ključni stric. Čeferinovi odzivi so praviloma diplomatski, pred leti je bil odločno proti, zdaj ko je prvi mož ene od najmočnejših panožnih zvez na svetu, pa ne zavrača več možnosti, da bi nekoč dobili ne eno, ampak več regionalnih lig.

Jugoliga ali katera koli druga regionalna liga z udeležbo enega ali dveh slovenskih klubov (za več v Sloveniji ni niti človeških virov, vprašanje, ali je tudi kapitalskega dovolj) ne bo osrečila slovenskega nogometa, tako kot cenejša košarkarska ni prinesla blaginje slovenski košarki. Še posebno če jo bo vsiljevala politika, da bi lahko izsilila bogate investitorje, in ne obratno: da bi oni s podporo politike oblikovali ustrezno tekmovanje. Pa še: za gradbenike je dela dovolj, Beograd, Zagreb, Sarajevo, Split, kot nekdanji centri nogometne moči v bivši državi, ne premorejo niti enega spodobnega stadiona.