Celjski tlačani in knezi: Dolga noč

Tlačani smo po zmagi nad fašizmom v Evropi in po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji prestali še druge slovesnosti. Pri Barbara rovu nad Hudo jamo je bil prejšnji teden pred dva tisoč ljudmi še najbolj moder celjski škof Stanislav Lipovšek, ko je izrazil veselje, da v družbi in narodu vse bolj zori prepričanje, da mora imeti urejeno preteklost, da bi si lahko obetal zdravo sedanjost in se nadejal svetle prihodnosti. Še prvak tiste stranke, ki ni ostal poste-restante, je bil prijazen rekoč, da za dostojen pokop ni potreben zakon, temveč nekaj osnovnih vrednot, predvsem sočutje.

V dneh po tistem so se spet oglasili mnogi, ki se imajo za ljudi, ki se jim godijo krivice, zato se oni borijo za pravice pokojnih. Pa so se. In se je izkazalo, da ima recimo eden izmed poosamosvojitvenih pustolovcev na slovenski televiziji novinarja, ki mu po telefonu pošilja sporočila, kaj se dogaja v uredništvu televizije. Pustolovec potem javno širi čenče, kateri mlajši novinarji so v navezi s – po njegovem – povojnimi in še malo bolj povojnimi krvniki in likvidatorji sovražnikov komunizma ...

V tem pustolovskem obdobju, ki tudi časopisnim hišam ni prizaneslo, so po njegovem odhodu v službenem mobilnem telefonu novinarja našli podobna obvestila, ki jih je pošiljal že dolgo bivšemu predsedniku vlade in navodila predsednika vlade, o čem in kako naj piše. Hvalabogu večina tistega nikoli ni bilo objavljenega in je bilo bralcem prihranjeno njuno politično svetoljubje.

Naveze med mediji in politiki, večno ljubeznijo, so pogosto mazohistične. Cenjeni poklicni kolegi s celjskega Novega tednika v lasti družine Šrot so morali tako na akademiji ob 70. obletnici časopisa poslušati župana Šrota, da on ne bere časopisov in ne gleda televizije, bere edino Novi tednik, ker je tudi edini dober in verodostojen medij. Kakor je to resnično lep kompliment novinarski ekipi, obenem veliko pove o županu. Možno je dvoje. Da se je ob svečani priložnosti iz dobrohotnosti nedolžno zlagal ali pa se ni in si s tem lahko razložimo, zakaj se velikih problemov Celja, recimo zemlje, zraka, občinskih koles in javnega potniškega prometa, zave z desetletno zamudo.

Kako krhka je medijska scena v Savinjski regiji, kaže tudi odpoved današnje prireditve Skok v poletje medijske hiše Naš čas ob 40. obletnici njihovega Radia Velenje. Menda bo padal dežek.

Kakorkoli. Jutri nas celjski in velenjski muzeji vabijo na poletno muzejsko noč. Brez vstopnic. S posebnim programom. Hvala.

Ob vsem skupaj pa nas od vsega hudega in že zdavnaj prodanega preveva čudna slutnja, da ves čas tičimo v nekakšnem zgodovinskem muzeju Slovenija in da je nad nami neskončna in večna noč. Niti ne nujno poletna. Sonce že dolgo ne vzhaja na vzhodu, kot je nekoč. Na drugo stran nas tudi nič več ne mika, da bi s klobukom na glavi in cigareto med ustnicami pojahali v sončni zahod. Še zvezd ni na nebu.