Celjski tlačani in knezi: Križ pomagaj

Rdeči križ in Karitas zbirata hrano za lačne in pijačo za žejne. Desno krilo se bodo v nedeljo poklonilo spominu pokončanih in zmetanih v Hudo jamo. Levo krilo očitno gori, njegovi predstavniki so letos več govorili o obletnici konca druge vojne kakor o zmagi nad fašizmom, ki je samo v Sloveniji oziroma med Slovenci zahteval skoraj sto tisoč mrtvih.

Tlačani se tolažimo, da bo morda kmalu bolje. V javni obravnavi je nov zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti, ki predvideva, da bo pogrebna dejavnost lahko tržna. Ne več torej samo obvezna javna gospodarska služba, še manj posledica politične zanesenosti ... Končno bomo lahko prosto izbirali, kdo naj nas – po sprejemljivi ceni in samo zaradi svojega dobička – spravi na drugi svet.

Morda se motimo. Na to kaže poziv našega predsednika SLS Marka Zidanška, naslovljen na ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc, da naj ohrani sedanje enote nujne medicinske pomoči, torej rešilce, saj bodo po novem ljudje s podeželja in odročnih krajev na zdravnika čakali dlje kot zdaj. Ljudje podpisujejo peticijo za ohranitev enakomerne razporeditve rešilcev po Sloveniji. Sklepamo, da so Zidanšku znane kakšne napovedi o številu obolelih in ponesrečenih po slovenskih zakotjih za prihodnja desetletja in zato še pravočasno opozarja na bolezenski načrt ministrice za zdravje.

A če premislimo še enkrat – vsaj hitro pogrebno službo bomo dobili! Zato vladi ne gre odrekati priznanja za premišljeno medresorsko usklajevanje. Ergo, če ne bo rešilcev in zdravnikov, bodo pa samostojni podjetniki takoj s krsto prišli po nas.

V teh dneh, ko vsake toliko kje zbijejo kakšnega spomladanskega motorista, in če je sreča mila, ni treba klicati pogrebnikov, ampak samo reševalce, nam pride na misel še ena zamisel. Če poziv predsednika SLS in podpisovanje peticije ne bosta zalegla, kar zagotovo ne bosta, bi se lahko tlačanski udeleženci prometa po zgledu spletnih strani in njihovih mobilnih aplikacij, ki izmenjujejo informacije o brezplačnih prevozih študentov in starejših občanov, organizirali tudi za nujno medicinsko pomoč in reševalne prevoze. Kdor bi se pridružil akciji, bi dobil izkaznico Reševalca amaterja. Dolžan bi bil pobrati vse povožene in bolne osebe, med vožnjo pa bi moral ponesrečencu pihati na rano in pomirjajoče mrmrati: »Saj ne buba« ali, če bi šlo za infarkt, »Zdrži, srček.«

Tako bi zdravstveni zavarovalnici in ministrstvu za zdravje prihranili ogromno denarja. Prosimo le, da država po vzoru lanskega usposabljanja iz motorne žage za podiranje po žledu polomljenega drevja ali tečajev za zatiranje koloradskega hrošča financira tudi usposabljanje Reševalcev amaterjev. Če ne drugje, bi lahko denar naprosili iz evropskih sredstvih za razvoj podeželja.

Drugače bomo še naprej prepuščeni milosti Rdečega križa in Karitasa, povojna morija nad Slovenci se bo spet razmahnila, na kmete pa bomo morali naseliti ranocelke z obkladki.