Celjski tlačani in knezi: Kurivo Celje

Jutro po volitvah je bilo v Celju znano le tisto, kar je bilo že pred njimi, namreč, da bo Bojan Šrot še petič postal prvi celjski knez. Opoldne so se tlačani začeli vračati v naročje svojih cerkva.

Tam zgoraj nekdo je, so ugotavljali. On vse vidi in vse ve, našemu županu pa tudi predvolilne obljube izpolnjuje. Najbolj goreče si je želel, da bi postal župan, drugi so samo malo tipali teren in zato se je prav njemu želja izpolnila.

Ampak pri duhovnosti tlačanov ni šlo za to. Nekaj drugega jih je tako presunilo, da se je spet poglobila njihova vera.

Kronološko je bila reč takšna.

Pred volitvami leta 2006 je župan tlačanom obljubil, da bo obnovil ali kako drugače usposobil veliko opečnato stavbo na Mariborski cesti ob severnem vstopu v mesto celjskih knezov, zapuščeni in od leta 2002 spomeniško zaščiteni Rakušev mlin.

Štiri leta kasneje je mlin kazal še bolj propadlo podobo. Niti župan in kandidat Šrot ga na volitvah ni več omenjal. Le zakaj bi ga? Občina ga je takrat skupaj s Staro pekarno že dve leti prodajala, nazadnje za 2,6 milijona evrov. Še hudič ju ni povohal.

Na mlin se je župan spomnil pred letošnjimi volitvami. V programu »Radi imamo Celje, najlepše slovensko mesto« njegove SLS je dan po volitvah, v ponedeljek dopoldne, o njegovih načrtih v mandatu 2014–2018 pod točko 11 še pisalo tole: »Rekonstruirali bomo Rakušev mlin.«

Istega dne, v ponedeljek torej, bilo je že poldne, je Rakušev mlin zagorel in gorel do torka. Ostal je štirinadstropni obod, ki ga bo zaradi nevarnosti treba porušiti, pa naj se spomeniško varstvo na zobe meče, če hoče ...

To so opazovali tlačani in so uvideli, da se po neki višji volji in človeškemu bitju nedoumljivi usodi že dan po volitvah začenja temeljita rekonstrukcija Rakuševega mlina. Kaj rekonstrukcija, pravcato spomeniško očiščenje! Z njim pa se županova obljuba iz prazne in že večkrat slišane predvolilne besede v meso spreminja. Nekateri so pretiravali in so rekli, da se ve, kdo je v Celju bog ...

Še apostoli so bili na svetem kraju, ko so plameni razsvetljevali siv celjski ponedeljek! Plavi angeli so pobliskovali z lučmi. Županov pooblaščenec in poveljnik mestnih gasilcev Janko Požežnik je nadzoroval neuspešno gašenje oziroma uspešno rekonstrukcijo. Po zraku so frčali žareči izstrelki. Požarna bramba je zalivala okolico, ki ji Celjani po nekdanji prodajalni drv in premoga še danes – oj, kako pomenljivo – pravijo Kurivo Celje.

Po Svetem pismu je ogenj znamenje prisotnosti Boga, je plamen očiščenja. Je novi mandat krščen v duhu, ki se je z gorečega mlina širil po Celju, ter v ognju ali je najvišjemu prekipelo in je nad grešno mesto poslal žveplo in ogenj?

Ne znamo voliti tako, da bi kdaj izvedeli. Sklonimo torej glave, verujmo in zaupajmo.