Tiskane izdaje
Da se razumemo. Za kolikor toliko vzdržno financiranje lokalnih skupnostih je občin gotovo preveč. Toda zdaj, ko jih imamo okoli dva stota, so se v njih razvile vse mogoče zgodbe. Od, resda redkejših, uspešnih do totalnih finančnih katastrof. Če potegnemo iz časopisnih zapisov skupaj nekakšen splošni zaključek, prevlada naslednji umetniški vtis: finančno vzdržne so občine, kjer občinska nomenklatura ne zganja klientelizma, kjer ne zapravljajo denarja za gradnjo spomenikov županom, kar naj bi jim zagotovi zmago na naslednjih lokalnih volitvah, in kjer ne zaposlujejo bedakov, ki so med denacionalizacijo upravičencem vračali premoženje, sklicujoč se na rapalsko pogodbo.
Treba je vedeti tudi, da vsakič, ko politika obudi razprave o zmanjšanju števila občin, za tem tiči politična računica. Na splošno velja, čeprav so po redkih občinah tudi izjeme, da bi na lokalnih volitvah ob manjšem številu in torej z večjimi občinami profitirala politična levica, z razdrobljenimi občinami pa je na boljšem desnica.
Očitno je tudi, da Slovenec še vedno potrebuje čim bolj centralizirane centre moči, naj nam bo to všeč ali ne. Čimbolj so lokalne skupnosti neodvisne, več kot jim je prepuščenih komunalnih odločitev, bolj ga lomijo. Spet, da ne bo nesporazuma, je treba dodati, da navedeno velja za večino, ne pa prav za vse občine.
Slovenska navajenost na določanje pravil in reda od zgoraj se lepo kaže z upravnimi enotami. Te so si veliko lokalno-regionalne samovolje in zapravljanja ne morejo privoščiti in so postale soliden servis državljanom. Če so že mnogi načelniki prilezli na položaj po politični liniji, so kmalu postali izvrstni birokrati.
Drugače je z občinami. Na čelu občinskih podjetij in zavodov praviloma nimajo najbolj sposobnih strokovnjakov in menedžerjev, temveč politično poslušne somišljenike občinskih vodstev. Ni pomembno, kako uspešen je zavod, bolj, kolikokrat in kako se zna prilizniti svojim občinskim političnim stricem.
