Celjski tlačani in knezi: Na stran pa ne

Včeraj je bil svetovni dan stranišč. Danes popoldne bo v Rogaški Slatini, lanski zmagovalki, Društvo za kronično vnetno bolezen že sedmo leto zapored razglasilo najboljša slovenska javna stranišča v občinah, zdravstvenih domovih in na bencinskih črpalkah. Člani društva so letos obiskali 51 občin, 52 črpalk in deset zdravstvenih domov in ugotavljali, da 21 obiskanih občin nima javnih stranišč.

Ljubljana in Maribor jih seveda imata. Tradicionalno so še vedno ločena po spolih – M za madam in Ž za žentlmen. To je za moške še vedno bolje urejeno kakor na Švedskem, kjer so ženske družbeno emancipirane. Tam se je maloštevilna skupinica tlačanov med nekim popotovanjem morala v ozadju bara nestrpno prestopati v dolgi mešani vrsti pred dvojimi vrati za pripadnike obeh spolov. Švedinje so namreč dosegle, da morajo skupaj z njimi tudi moški čakati pred stranišči. Pri nas so stranišča, vsa zahvala svetemu Urhu, zaenkrat še ločena po spolih.

Ampak problem tlačanov ni vprašanje enakopravnosti spolov, temveč neenakopravnosti s knezi. Oni ga lahko delajo, kolikor, kadar in kjer se jim poželi, za nas pa stranišč ni. No, ponekod tudi so. A kjer so javna stranišča, je vstop javnosti otežen. Odkar so v Celju ukinili javno stranišče pri postaji za lokalne avtobuse, sicer vsi tlačani ne vemo, da so javna stranišča na železniški in avtobusni postaji ter na mestni tržnici. Pa nič hudega, saj bi bila zmeda še večja.

Na moderni celjski tržnici je javno stranišče označeno z belim križem na zeleni podlagi, a pod njim piše, da je za vrati pisarna. Pa poklukaj, kdor si upa. Tudi odprto je samo, kadar so na tržnici branjevke. Na celjski železniški postaji povedo, da za red v stranišču skrbi njihova sekcija za vzdrževanje proge. Pa stopi vanj, kdor se ne boji srečanja z železničarjem in morda z nikoli razvozlanim napisom »nepassepenčerendehors«. Na glavni celjski avtobusni postaji so sanitarije v kleti, a brez dvigala za invalide in starejše, pozimi pa je stranišče hitro mogoče zamešati s hostlom za starostnike, saj v njem prenočujejo brezdomci.

V Velenju trdijo, da imajo javni stranišči v kleti pod blagovnico in knjižnico ter na avtobusni postaji. A ko tam zapro trgovine in bifeje, zaklenejo tudi stranišča. Rešitev v sili bi lahko bila stara železniška postaja, končna postaja vlakov do Velenja. A je treba za ključ poprositi pri linici za prodajo vozovnic, teh pa ponoči in čez vikend ne prodajajo. Komur je sila, steče v garažno hišo ali na stranišče za tekače ob Velenjskem jezeru. Lahko, da je prepozen.

Nekaj javnih stranišč za obisk v sili imajo po sili zakona, torej na avtobusnih postajah, tudi v nekaterih drugih tlačanskih krajih v regiji. A kakor velja za kneze na splošno in pri vseh temah, se tudi pri straniščih dosti ne ozirajo na potrebe tlačanov.