Tiskane izdaje
Če bo Sloveniji uspešnost zagotovila ženska, ne bomo imeli nič proti. Še posebno so tlačani te dni ponosni na svojo nekdanjo rojakinjo Alenko, ki je iz deklice iz Arclina, dekleta iz Žalca in tekstilne inženirke v Petrovčah zrasla v vseh pogledih in dimenzijah najprej v finančnico, zdaj pa v mandatarko, pa čeprav za neko začasno, tako rekoč postransko vlado.
Tlačani srčno upajo, da ji bodo vsaj ljubljanski čevlji prav, če že v onih čezmejnih italijanskih outletih težko zase najde hlače in še, da prijaznemu stričku iz Vojnika čez čas ne bomo zamerili, da jo je v časih, ko še ni bilo pri vsaki hiši avtomobila, šel iskat v celjsko porodnišnico in jo pripeljal domov. Da torej ne bomo rekli, mar bi jo, če bi vedeli, da bo nekoč Bratovškova, tam pustil!
Ne bojmo se, če je že moške zapustila vsa pamet, da nam bodo pobegnile tudi vse pametne ženske! Alenka res ni več čisto naša, saj je že pred leti odšla na Gorenjsko ...
Tudi druga Alenka, Avberškova, je pobegnila iz Velenja v Ljubljano in čez dan, ko je v službi na gospodarski zbornici, se morajo Zaleščani pač sprijazniti s tem, da jim moža z lovsko puško pušča doma. Kakšen dan bi ji lahko puško tudi za v službo posodil ...
Svojčas, ko na zbornici še niso imeli takšne ženske, je javno nastopal samo predsednik, zdaj pa Alenko pogosteje vidimo in slišimo kakor njenega šefa.
Ne obupajmo, še je upanje, saj zlagoma ženskam dajemo vse več besede, ženske pa so znane po redoljubju, vztrajnosti in razsodnosti. Na pomoč jih moški pokličemo vedno, ko nam prekipi mleko ali crkne država. Vsaj to vemo tlačani že od časov Marije Terezije.
Seveda ne bomo hvalili vseh Alenk, recimo s Koroške in brez šol, zanje namreč vrline Alenk iz Savinjske regije ne veljajo.
Se pa naše Alenke v Ljubljani skrivajo tudi pod drugimi imeni in eni, ki se skriva za imenom Simona in je po rodu iz kozjanskega Mestinja, je zdaj celo uspelo zapustiti Ljubljano in se z vrha Kompasa vrniti k nam v Zreče in k Uniorju oziroma njihovi turistični diviziji z Roglo in Termami Zreče.
Celjski tlačani se seveda radi ozirajo za Alenkami, še posebno, ko na ženski praznik kakšnega zvrnejo in je v zraku pomlad. Tako se lahko spomnijo tudi upokojene Domjanove Alenke, ki je mestu pridelala ugled naprednega likovnega središča, pa pokojne Kolškove Alenke, za katero malokdo ve, da so njena vsa gesla iz Slovenije v Oxfordovi enciklopediji evropskih zgodovinskih parkov.
Sicer pa, če smo že začeli s krizo in varno žensko roko, nam da kaj misliti to, da tudi večino celjskih kulturnih ustanov vodijo ženske? Tem Alenkam je ime Milena, Tanja, Tina in Polona. V kulturo je kriza, kakor vemo, pokukala najprej. Za dan žena jim tlačani voščimo predvsem, naj ostanejo ženske.
