Celjski tlačani in knezi: Obračun z zgodovino

Pred stotnijo let so se celjski Slovenci borili za gostilne, v katerih bi stregli slovensko, za svoja športna in kulturna društva. Takrat je kot antipod nemške hiše naproti železniške postaje, ki ji zdaj rečemo Celjski dom, na drugi strani mesta zrasel Narodni dom. Še vedno ga tako imenujemo, le da v njem več ni ne gostilne ne mesnice. Zato pa se, kadar jih skliče župan, tam sestajajo mestni svetniki. Starih časov bo kmalu še manj.

Bi kdo porekel, da je Nemcev v mestu dandanes tako malo, da bi njihovo Kulturno društvo Celje ob Savinji (Kulturverein Cilli an der Sann) kazalo zaščititi z odlokom kot mestno posebnost. Še bolj se bliža čas, ko bo treba pred knezi zavarovati vse tlačane.

Domnevno zavedni Celjani vse pogosteje ravnajo tako, da če nemštva v mestu ni veliko, potem niti slovenstva ne potrebujemo. Že pred leti so združili kulturno in hortikulturno ustanovo, namreč mednarodno uveljavljen zavod za kulturo s turistično pisarno. Zdaj se ta moda nadaljuje. Pravijo, da bi združili Stare Rimljane in Hermana Lisjaka oziroma Muzej novejše zgodovine in Pokrajinski muzej. V enotnem muzeju, je dal vedeti župan, bi dobili koristne sinergije sodelovanja kustosov za Potočko Zijalko s kustosi za Josipa Pelikana.

Takole smo razumeli besedno vojno na torkovem mestnem svetu. Tonček Kregar ni zaželen direktor muzeja sodobnosti, ker ima do združitve muzejev pomisleke, Stane Rozman pa je, ker nima pomislekov. Potrebujemo en muzej, saj nihče – razen Ljubljane in Maribora – več nima dveh muzejev.

Zanemarimo, da tudi nobeno drugo mesto nima toliko predzgodovinske, antične in srednjeveške arheologije ter na drugi strani toliko industrijske dediščine, otroškega muzeja in zbirk o življenju meščanov in okoličanov. Če spet ponazorimo jasno: zakaj bi imeli poseben muzej za kneze in drugega za tlačane, kakor ju imamo zdaj?

Vse nam je postalo jasno, ko je župan v torek spet zamudil priložnost, da bi molčal, in je dejal, da je bolje biti Bojan kakor Tonček. Tonček je ostal direktor, a dolgo očitno ne bo.

Zato smo tuhtali, kakšno korist bi tlačani morda le imeli od združitve muzejev, in smo iztuhtali, da bi prihranilo ministrstvo za kulturo, ki celjskim muzealcem daje plače ter pokrije večino drugih stroškov, občina pa muzejema – knežjemu seveda več kot tlačanskemu – zagotavlja le okoli desetino potrebnega denarja.

Če smo tako zagreti za varčevanje, zakaj ne bi tudi celjskega teatra združili z gasilsko enoto in bi gledališki upravnici ne bilo treba med predstavami plačevati dežurnega gasilca?

Za celjski narodnozavedni, kulturni, narodnoosvobodilni in osamosvojitveni boj naj potem z odlokom odločijo, da ne gre za kulturno dediščino. Edina ostalina celjske dediščine ni Rakuschev mlin, saj je pogorel, ampak je koščena igla izpod Olševe. Lobanje jamskih medvedov so zbombardirali že zavezniki. Knezi zdaj krčijo še preostanek zgodovine.