Celjski tlačani in knezi: Pod milim nebom

Dežela Celjska ni taborišče, bolj spominja na kolišče.

Objavljeno
06. september 2013 11.07
Celje Dežela Celjska
Brane Piano, Celje
Brane Piano, Celje
Taborjenje, ki ga je za časa bogatije medijem kot svoj najljubši in skromen način preživljanja dopusta navajal nerazumljeni finančni investitor in menedžer Boško Šrot, prihaja iz mode. Vsaj v Celju ga začenja izpodrivati koliščarstvo.

Tudi vigvami, arafati ali gadafiji, kakor tlačani različno imenujemo plastične poletne vrtne strehice, niso več zaželeni, kaj zaželeni, prav osovraženi in preganjani postajajo. Vsaj v Celju.

Tako se je mestni župan Bojan Šrot v ponedeljek sprehodil do Stanetove ulice, kjer je občinski Zavod Celeia za Evropsko prvenstvo v košarki naročil postavitev šotorov, da bi v njih 21 regijskih občin predstavljalo ponudbo turistične destinacije Dežela Celjska. Ko je zagledal na desetine ogromnih belih začasnih objektov, postavljenih po vsej dolžini ulice, se je začel hudovati. Šotori so zaprli dostope do vseh trgovin in drugih poslovnih lokalov na eni strani ulice, med njimi tudi do poslovalnice Atke Prime, podjetja v lasti bratove soproge Anice. Tlačani iz tega sklepamo, da nad taborjenjem niti županov brat več ni navdušen, pa župan tudi ne.

Oni dan, ko smo pisali o kioskih s kebabom in palačinkami pod županovo pisarno smo pozabili omeniti, da je tudi kebabdžinica že pred kratkim podrla pritaknjeni šotor za zaužitje kebabov in namesto njega postavila kovinsko-plastični objekt.

Kakor koli, v ponedeljek popoldne so šotore v Stanetovi ulici podrli in začeli dovažati stojnice iz lesenih kolov. Dežela Celjska se zdaj obiskovalcem košarkarskega prvenstva torej ne predstavlja kot taborišče, temveč bolj kot kolišče.

Drugo potrditev vse manjšega zanimanja tlačanov za taborjenje najdemo tudi v zamisli, da bi ukinili majhne slovenske občine. Če dobro premislimo, njihova poseljena območja res ne presegajo naselbine kakšnega tabora starih Slovanov. Za primer – pa naj to ne bo vzeto zlonamerno, saj je podobnih občin z manj kot pet tisoč občani samo v Savinjski regiji natanko 20 – vzemimo občino Tabor. Obsega območje, veliko pet krat sedem kilometrov, in ima 1500 prebivalcev. Tabor torej.

Po drugi strani pa drži, da so majhne občine večinoma dobro izkoristile samostojnost. Svojo prejšnjo zapostavljenost obrobja mest so nadomestile s pridobivanjem evropskega in državnega denarja, marsikod so tudi z zadolževanjem uredile komunalno infrastrukturo, recimo v Podčetrtku, lotile so se svetovno odmevnih projektov, recimo v Vitanju, razvile so podeželski turizem, recimo v Solčavi ... V taborih, pardon, majhnih občinah, je kakovost življenja dandanes precej boljša kot pred leti.

A vse več je znakov, da bo časov priljubljenosti taborjenja kmalu konec. Menda ga je že opustil Boško Šrot, že jutri, pojutrišnjem pa se bo pod milim nebom in s kolom v srcu znašla marsikatera občina Dežele Celjske.