Celjski tlačani in knezi: Tujci prihajajo

Tlačani spremljamo težave, ki jih ima vlada sama s sabo in prebežniki, slišimo napovedi iz Avstrije in Nemčije, da bodo omejili njihov pritok, in gledamo proteste Hrvaške zaradi bodeče žice na južni meji in tisti hrvaški katastrski njivi na ozemlju Republike Slovenije. Red, ki ga z bodečo žico z zamudo uvaja vlada, čeprav mi bodeče žice sicer ne maramo nikjer, nas spominja na druge tujce in žičnate ograje, ki so nekoč tlačili našo zemljo.

No, kot naročeno, so že spomladi v Muzeju novejše zgodovine Celje ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne in zmagi nad nacifašizmom postavili razstavo Mesto pod škornjem. Kdor je ni videl – gre za fotografije celjskega fotografa Josipa Pelikana, ki jih je v okupiranem Celju posnel v letih med 1941 in 1945, te pa je za razstavo s serijo Za-bris umetniško nadgradil sodobni celjski fotograf Robert Hutinski. Razstava je poleti gostovala v Mariboru, od torka pa je na ogled v Ljubljani v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Taisti Ljubljani, ki je bila med okupacijo obdana z bodečo žico.

Mesto pod škornjem je izbor iz več kot 3000 Pelikanovih fotografij, ki so dokument časa, zaradi katerih se knezi in tlačani svoje slavne preteklosti raje spominjamo po celjskih grofih kakor po kakšnih mlajših dogodkih. Tako si zdaj lahko naši emonski bratje ogledajo tudi fotografije prihoda nemške vojske 11. aprila 1941 v Celje. Celjani so jih sprejeli kot osvoboditelje izpod srbskega škornja, navdušeno so vzklikali, mahali z zastavicami in si skupaj z nemškimi vojaki ogledovali njihova oklepna vozila, motorje s prikolicami in puške.

Toliko o tem, kako smo enkrat tujce radi sprejeli (čeprav so ti potem v Celju imeli zloglasni Stari Pisker in so od tam talce odpeljali na Frankolovo in jih pobesili na jablane), drugič se jih bojimo ... Nemci so v Celju prirejali mitinge in praznovanja in Celjani so se jih radi udeleževali. Sirijci ne prirejajo zabav, le za pomoč na poti prosijo.

Ampak očitno je eno, da so Nemci prišli k nam in zato naši starši in stari starši na slovenskem Štajerskem še marsikje gladko govore nemško, drugo pa je, da želijo prebežniki zdaj čez Slovenijo priti k Nemcem, mi pa se ne bi radi vsaj malo naučili arabsko.

A niti okupatorski vojski pred mnogo desetletji nismo bili sposobni na mejo z Avstrijo pravočasno postaviti ovir in ograj za nadzorovan prihod, če pač že ne gre drugače. Sircem postavljamo bodečo ograjo, ker nam za hrbtom stoje Nemci in nas k temu spodbujajo. Toliko o naši odločni politični drži. Takšni čeprav nam z juga grozi morda edino, da nam bodo prebežniki odžrli kakšen grižljaj kruha in požirek vode, zavojevalci s severa pa so nam stregli po življenjih.

Življenje gre naprej navkljub vladam. Morda bomo čez novih 70 let še vedno prirejali tek ob žici okoli okupirane Ljubljane in morda v spomin na dogajanje v tem desetletju tudi množični treking na Sotli ob bodeči žici na meji s Hrvaško.