Čemu polovičarstvo?

Moštvi iz dveh metropol, slovenske in avstrijske, sta dvignili zastor nad novo sezono v EBEL. Za začetek je zmaga pripadla – pričakovano – gostom z Dunaja, ki se ponašajo z drugim najdražjim moštvom v ligi, za doslej še nedotakljivim Salzburgom z oznako bogatega Rdečega bika. Pa je denar vsega vladar?

Ni nujno. Toda če bi zgolj blagajna krojila razplet, Olimpija pomladi nikakor ne bi nastopila v polfinalu, na Dunaju, mestu izjemnih razsežnosti, pa bi imeli tudi končnico EBEL, tako pa so po kopici zgrešenih odločitev ostali brez nje. In prav v tem grmu tiči zajec! Seveda denarju pripada vidna vloga, toda vsaj tako pomembna je tudi strategija.

Pri slednji se je Matjaž Sekelj, že dobro desetletje spiritus movens vseh potez Olimpijine pisarne, pogosto dobro odrezal, letošnja zgodba pa ne obeta veselja. Ta čas se predvsem zdi, da je v Tivoliju nakopičenih preveč povprečnih tujih igralcev – mar ne bi bilo bolje obdržati trojico ali četverico preverjenih iz prejšnje sezone, jih spodobno plačati in jim začrtati visoke cilje?

Takšna poceni zgodba o polovičarstvu zahtevne Ljubljane ne bo očarala, hokej bo padel po lestvici navzdol. Prihajajoči dnevi pa ponujajo visoke ovire: jutri pri prvakih v Linzu, v petek neznanko puljskega amfiteatra, teden dni pozneje pa pri režiserju zadnje Olimpijine pravljice, Hannuju Järvenpääju, v Beljaku …