Cena sprte elite

Se bodo v Washingtonu po letu 2013 odločili za preobrat k evropski deflatorni politiki, kakršno na drugi obali Atlantika diktira Nemčija? Ali si bodo - tako kot so to počeli leta 2008 po izbruhu krize - znova prizadevali za to, da bi se iz težav rešili s spodbujanjem gospodarske rasti?

Odgovore na ta vprašanja bo mogoče vsaj bežno zaznati v tem mesecu, ko se bosta tekmeca za vselitev v Belo hišo sestala kar trikrat in pred televizijskimi kamerami razpravljala o vseh drugih stvareh. Čeprav bo lahko kandidat, ki bo najbolj uspešen, ukrepal šele januarja 2013, pa prav gotovo ne bi smeli podcenjevati vsega tistega, kar bo izjavljal med volilno kampanjo – zlasti na njenem vrhuncu. In to v času, ko vladajo na ameriškem prizorišču tako očitna in globoka nesoglasja, kar zadeva vprašanja primanjkljajev zvezne blagajne, državnih izdatkov, spodbujanja gospodarske rasti itd.

Nesoglasja, o katerih teče beseda, še zdaleč niso ameriška posebnost. Že zdavnaj je povsod izginila tista enotnost, s katero so se vodilne države pred petimi leti odzvale na izbruh krize. V tistih časih ni bilo niti v eni od pomembnih prestolnic - od Washingtona in Bruslja pa vse do Pekinga – nobenega dvoma o tem, da se je treba težavi upreti z odločnimi ukrepi državne fiskalne in denarne politike. In to z odločnimi potezami: Washington in Peking sta, denimo, v ta prizadevanja vložila približno enaki vsoti (okoli 1000 milijard dolarjev). V G20, klubu držav z največjimi gospodarstvi sveta, so se hitro uskladili glede nujnih ukrepov za soočenje s krizo. Na ameriških tleh pa so, kar zadeva hitrost in odločnost posegov, prednjačili takrat vladajoči republikanci.

To je bilo takrat. Danes pa se zdi, da se v Evropi kot o problemu zelo veliko posluša o primanjkljajih v državnih blagajnah, veliko manj pa o skoraj 18,5 milijona brezposelnih v državah evrskega območja oziroma več kot 26 milijonov brezposelnih v Evropski uniji. Nikakor se ne morejo uskladiti celo glede vprašanja, kaj bi morala storiti evropska centralna banka. Resda je iz vrst najnovejše (tihe) francosko-italijansko-španske zveze pogosteje slišati glasove, da bi bilo treba nekaj storiti tudi v prid gospodarske rasti. Na evropskem prizorišču se torej prej obetajo še globlja nesoglasja kot dokončno soglasje. Malce osupli analitiki opažajo podobne razpoke v vrhu tudi v vodstvu v Pekingu. Do te ugotovitve so med drugim prišli zaradi odločnosti, s katero je kitajski premier nedavno zagovarjal obsežne spodbujevalne ukrepe, ki so jih sprejemali po letu 2008, in na podlagi dejstva, da hkrati proti sedanjemu pešanju kitajske gospodarske rasti ni napovedal nobenega podobnega ukrepa. Če ne bi bili omenjeni ukrepi tarče kritik, jih tudi premieru ne bi bilo treba tako goreče braniti, pravijo. Sicer pa se to vsebinsko kaj dosti ne razlikuje od nesoglasij na ameriškem prizorišču, kjer se ena od obtožb glasi, da je Barack Obama zapravil skoraj 800 milijard dolarjev za državne spodbude, s katerimi ni ničesar dosegel. Obtožba se pravzaprav skriva v vprašanju, ki ga republikanski tekmec za Belo hišo vztrajno ponavlja občinstvu: »Je Amerika danes v boljšem položaju kot pred štirimi leti?«

Ameriški ekonomisti - vsaj tisti, ki niso vpleteni v strankarsko politiko – bi na to vprašanje brez oklevanja odgovorili pritrdilno. Drugače tudi ne bi mogli: pred štirimi leti je ameriško gospodarstvo mesečno izgubljalo po 800.000 delovnih mest, bruto domači proizvod države se je zniževal po 8-odstotni stopnji (trije zadnji meseci leta 2008). Večina ekonomistov bi tudi odgovorila, da je bilo takrat gospodarstvo te države skupaj z gospodarstvi drugih premožnih držav tik pred tem, da potone v depresijo. Torej ne bi smeli dvomiti, da smo se temu izognili prav z izrednimi ukrepi fiskalne in denarne politike.

Političnih analitikov ne preseneča takšna razlika med stvarnostjo in strankarsko retoriko. Michael Grunwald v nedavno objavljeni knjigi (The New Deal: Hidden Story of Change in the Obama Era) razkriva, da so republikanci že pred temi slovitimi štirimi leti sklenili, da ne bodo sodelovali z novim predsednikom, tako da so nasprotovali celo stvarem, za katere se sicer od nekdaj zavzemajo. Avtor ugotavlja, da je to stališče politično smiselno: predsedniku bi koristilo, če bi bili sprejeti ukrepi uspešni, ob neuspehu pa bi lahko republikanci trdili, da so ravnali odgovorno, kar zadeva trošenje denarja davčnih zavezancev.

Te teze so, ne glede na stvarnost, še vedno v središču volilne kampanje. V stvarnosti pa ima država veliko hujše in bolj žgoče probleme s pešanjem že tako šibke rasti, veliko brezposelnostjo in podobnimi problemi kot s primanjkljajem državne blagajne, ki jo financirajo pod zgodovinsko rekordno ugodnimi pogoji. In v teh okoliščinah so si republikanci za svoj glavni cilj izbrali uravnoteženje prihodkov in izdatkov zvezne blagajne. Obljubljajo pa tudi zniževanje davkov in odločno zniževanje vseh izdatkov te blagajne, z izjemo vojaških izdatkov. Hkrati ne pride v poštev nobeno državno spodbujanje gospodarstva. To velja tudi za spodbude, ki prihajajo iz tiskarne dolarjev, katere prvega moža bo republikanski tekmec za Belo hišo nagnal s tega položaja, če mu bo seveda uspelo prestopiti prag omenjenega poslopja.

Analitiki, ki poskušajo preračunati, kaj katera od obljub v resnici pomeni v denarju, ugotavljajo, da tudi najodločnejša zmanjšanja socialnih, zdravstvenih in podobnih izdatkov ne morejo popolniti primanjkljajev državne blagajne. Še zlasti če republikanski retoriki v gospodarstvu dodamo še napovedi zunanjepolitičnih potez. In medtem ko raziskovalci univerze Brown ugotavljajo, da bo končni račun za vojni v Afganistanu in Iraku znašal več kot 3700 milijard dolarjev, republikanski tekmec za Belo hiše ne le, da ne podpira poskusov, da bi se afganistanski spopad končal s pogajanji s talibi, temveč se – kot piše New York Times - z vojaškimi bobni spravlja nad Iran in napoveduje novo obdobje sporov z Rusijo. Po mnenju teh analitikov je ta zunanjepolitična retorika v hudem nasprotju z retoriko o prazni državni blagajni in potrebi po ustavitvi nadaljnjega državnega zadolževanja.

Od točnosti teh izračunov pa je vsekakor bolj pomembno, kaj vse to pomeni za usmeritev ameriške gospodarske politike od začetka prihodnjega leta. Analitiki se strinjajo, da je republikanski tekmec za Belo hišo kot guverner zvezne države Massachusetts vodil zelo zmerno politiko. Popolnoma drugačno od tiste, ki jo zdaj napoveduje, še zlasti z izbiro kandidata za položaj podpredsednika. Ta mož je namreč odločen zagovornik sicer stare republikanske teze o državi kot delu problema, in ne delu rešitve, o potrebi po tem, da se stvari rešujejo tako, da se »zver izstrada«, da se torej z zniževanjem davkov državo prikrajša za prihodke, tako da ta ne more pokrivati socialnih, zdravstvenih in podobnih izdatkov. Torej ni bistveno, ali se ti ali oni računi ujemajo, temveč je bistveno vprašanje, kaj ta tako nasprotujoča si stališča obetajo glede sposobnosti Washingtona, da spodbudi gospodarsko rast.

Nekaj je jasno: ne glede na to, kakšen bo izid novembrske bitke za Belo hišo, Washington ne bo imel dovolj moči, da bi v gospodarstvu ukrepal tako, kot je v trenutku izbruha krize leta 2008, torej pred štirimi leti. Optimisti menijo, da se bosta stranki nekako pogodili, da bi se vendarle izognili tistemu, kar se imenuje »fiskalno brezno« – silovitemu zvišanju davkov in zmanjševanju proračunskih izdatkov –, kar pomeni okoli 600 milijard dolarjev. To se bo namreč avtomatično zgodilo, če ne bodo sklenili nekakšnega sporazuma. Če se bo to zgodilo, pa je skorajda nemogoče, da bi lahko država nadaljevala z ukrepi v podporo gospodarstvu. Nobena od teh stvari pa ni videti izvedljiva v razmerah, ko je vsaj polovica političnega vodstva trdno prepričana, da lahko država gospodarstvu naredi eno samo uslugo: da se mu umakne s poti.

Na koncu se zdi najverjetneje, da bi se lahko deflatorna politika z evrskega območja preselila na ameriška tla, glede na to, kdo se bo po 4. novembru vselil v Belo hišo. To bi lahko bil povsem nenačrtovan uvoz: račun za nesposobnost sprte politične elite, da bi se uskladila glede politike, ki je potrebna za nadaljevanje poti iz krize. Je pa najbrž povsem jasno, da to, če se bo zgodilo, ne bo dobra novica ne za ameriško ne za svetovno gospodarstvo.