Tiskane izdaje
Zmagovalec »tekme leta«, ki jo bodo 4. decembra gostila vsa slovenska volišča, se bo znašel pred tisočerimi izzivi. Čeravno zaradi kritičnih razmer na precej bolj usodnih področjih tegobe slovenskega športa ne bodo na vrhu prednostnega seznama, novi premier in njegova ekipa ne bodo mogli mimo njih. Če ne prej, se bodo kočljivega položaja zavedli, ko jim bo zmanjkalo »narodnih junakov«, s katerimi bi se lahko postavljali pred fotografskimi objektivi. Ko bo ostala le še peščica »gladiatorjev« za uveljavljanje populistične formule – kruha in iger.
Kot vse kaže, se bo to zgodilo po poletnih olimpijskih igrah 2012 v Londonu in zimskih igrah 2014 v Sočiju, ko se bodo poslovili ali bodo v jeseni karier zadnji šampioni iz rodu serijskih osvajalcev lovorik, ki so v zadnjem desetletju ali dveh razveseljevali slovenski živelj, politikom pa omogočili nešteto všečnih fototerminov. Bili so ali so še blišč slovenskega športa in svojih panog, v katerih je vrhunska proizvodnja – enako kot v marsikateri drugi branži v Sloveniji – zastala. Nekaterim panogam z dolgo in bogato tradicijo zato grozi zaton v marginalnost.
Dvomilijonska Slovenija ne more v vsakem rodu na vsakem področju ustvariti asa svetovnega formata, brez »intervencije« pa bi lahko postala nova Primož Kozmus ali Tina Maze na vsakih deset let le pobožna želja. Vse šibkejše slovenske športne baze in posledične (ne)vzgoje novih šampionov ne bo na mah rešila dnevna politika – to je, med drugim, naloga civilnih športnih oblasti (OKS–ZŠZ) –, a bo novi »cezar« vseeno na športni preizkušnji.
Bo njegov športni minister odpravil Lukšičev dekret o izplačevanju državnih sredstev športnim organizacijam po izpeljanih programih, ki je bazo spravil v zagato? Bo finančni poskrbel za prijaznejšo davčno politiko, ki bi v recesijskih časih zaustavila beg privatnega sektorja iz športa? Bosta obrambni in notranji na plačilnem seznamu obdržala športne profesionalce, ki služijo na stotine tisoče evrov? Bo njegov kabinet, tako kot je Pahorjev, podpiral organizacijo velikega dogodka brez razmisleka o morebitnih posledicah za obubožani slovenski šport? Bo iskal pokrovitelja olimpijskemu prvaku, ki bi se moral sam znajti na trgu, ali bo mladim poskušal omogočiti razmere, v katerih bi lahko še kdo stopil na Olimp? Odprtih vprašanj je veliko, med njimi tudi to: se bo bolje odrezal desni kandidat, za katerega se zdi, da mu je malo mar za vrhunski šport, ali levi, ki se rad (pre)več vtika vanj?
