Tiskane izdaje
“Naivnost je morda tisto, kar potrebujemo. Naivnost je povezana z iskrenostjo, hkrati pa z znanjem in z odločenostjo, da se nekaj naredi. Ni potrebno bit baraba za to, da bi se lahko šel politiko. V tem smislu je naivnost gotovo pozitivna.”
Čeprav sem oddajo gledal in čeprav tako imenovanemu Johanu vedno rad prisluhnem ali preberem njegove tekste, sem jih iz nekih trivialnih razlogov skorajda preslišal. Na izjavo me je naslednji dan opozoril prijatelj – in to s šaljivo pripombo, da iz politike sicer nima smisla delati metafizike, ker to pač ni, da pa vendarle gre bolj ontološka kot pa politična vprašanja.
Iztočnica za Šušteršičevo izjavo so bili posnetki domnevno naivnega Viranta, ki je prejšnji teden v Pogledih Slovenije razlagal, da bi položaj ministra za gospodarstvo po njihovem moral zasesti uspešen menedžer brez kakršnegakoli “punkla iz preteklosti” – kar naj bi ilustriralo navedbo avtorja prispevka, da ga “nekateri komentatorji označujejo tudi kot naivnega politika”.
Tu ni odveč omeniti še didaskalij: pri teh Virantovih besedah se je Zoran Janković, ki je sedel zraven njega, cinično nasmihal, češ, kaj pa zdaj ta bluzi, kako si pa to on predstavlja; Janez Janša pa si ni mogel kaj, da ne bi pripomnil, da bo tak kandidat moral biti “pripravljen delat za dva tisoč evrov na mesec” in da bo “tak razpis nekaj časa odprt”.
Za začetek pa si poglejmo, kako je to domnevno naivnost definiral Virant sam v taistih Odmevih, ko ga je voditeljica Rosvita Pesek vprašala, ali stoprocentno zaupa ljudem na svoji Listi – češ, kaj pa če mu bodo po izvolitvi v parlament pobegnili v druge stranke; saj ne bi bilo prvič, da neka stranka tako rekoč razpade.
“Glejte, jaz v principu izhajam iz zaupanja in ne nezaupanja v ljudi. Prej ste rekli, da sem naiven. Jaz na to gledam malo drugače. Izhajam iz predpostavke, da so ljudje v redu. Iščem v njih dobre lastnosti, ne slabih.”
Moram priznati, da mi je tak način razmišljanja blizu. Tudi meni je že marsikdo rekel, da sem naiven, da ljudem preveč zaupam; da ne vem ali celo naravnost nočem vedeti, kdo ali kaj se skriva v ozadju in preži ne samo name; da sem majhen igralec v veliko večji igri, ki se je sploh ne zavedam.
Še bolj kot z iskrenostjo, kot pravi Šušteršič, je naivnost povezana s poštenostjo – da ne rečem s korektnostjo. Četudi imamo pogosto vse razloge, da nekemu človeku ne zaupamo, to še nikakor ne pomeni, da imamo za to tudi opravičilo.
Za marsikoga slišimo ali morda celo sami od daleč domnevamo, da ni pošten in zanesljiv, da igra svojo (dvojno) igro, da lastne interese postavlja pred obojestranske, da se počuti zmagovalca le v primeru našega poraza.
Toda dokler s takim človekom nimamo konkretnih izkušenj in dokler za takšno njegovo ravnanje niti nimamo dokazov, se do njega ne moremo obnašati drugače kot tako, da se mu s ponujeno roko in odkritosrčnim pogledom v oči približamo in poskusimo doseči nekaj skupaj.
Res je seveda, da se ljudem, ki tako razmišljajo, še prerado dogaja, da so na življenjski poti razočarani, umaknjeni vase ali v najboljšem primeru v svojo splendid izolacijo, mnogi pa so bog ne daj celo frustrirani.
A to so v vsakem primeru ljudje, ki so znali ohraniti svojo poštenost in pokončnost in nenazadnje tudi zadoščenje, da so kljub morebitnim neuspehom ali vsaj porazom niso naredili nič narobe. Zelo verjetno je – čeprav pač ni dokazano –, da je človekova življenjska zmaga to, da je ljudem zaupal in da se ni izneveril ne sebi ne tistim, ki so se izneverili njemu.
S tem razglabljanjem pa nočem reči, da dvom v vse to ali vsaj izpraševanje o naivnosti, neobremenjenosti, poštenosti, iskrenosti, zaupljivosti, kakorkoli že pač temu rečemo, nima svojega rezona, kadar nanese na politiko. Osebno zadoščenje predsednika vlade, ki do svojih sodelavcev – recimo ministrov – ne bi bil vnaprej sumničav, ampak bi jim raje zaupal, seveda ni tisti rezultat, ki bi ga državljani pričakovali, niti si s tem ne bi imeli kaj pomagati.
Enega takega premiera – morda se ga še kdo spominja –, ki je do zadnjega ohranil svojo pokončno držo, smo se pravkar iznebili.
Glede na to, da Pahor ni nikoli in nikomur zabodel noža v hrbet, se sploh ne čudim, da se bo rad spominjal svoje šefovske pisarne, v kateri je lahko zbrano razmišljal vsaj čez vikend, ko ni bilo nikogar, ki bi zabadal nož v hrbet njemu.
Pahor je te dni že spet izustil eno ne preveč originalno, a epohalno prispodobo: “Na vrhu si sam.” (Čudno, da ni rekel: “Alone at the top.”)
S tem seveda nimamo kaj polemizirati, ker drži kot pribito. A kaj je s tem povedal kot premier? Da se zaradi svoje štajerske – no, primorske – ikebane samemu sebi smili? Nas je tako kot že ničkolikokrat samo poprosil za razumevanje?
Nedvomno je imel tudi to v mislih.
Toda bolj relevantno vprašanje bi se glasilo, česa s tem ni povedal. Povedal pa ni tega, kar bi moral povedati oz. znati povedati vsak premier in vsak politik – politik in premier, ki je že na oblasti ali ki nanjo šele pretendira:
“Nismo vsi premieri in politiki in nismo vsi na vrhu. Po običajnih, z meritornostjo, uspešnostjo, učinkovitostjo, koristnostjo in popularnostjo definiranih družbenih kriterijih mnogi, premnogi med nami tako imenovanega vrha niti nikoli ne dosežemo.”
“Toda z drugačno optiko lahko stvari dojamemo povsem drugače: vsak človek lahko doseže svoj vrh – in ga v večini primerov tudi res doseže. In ko človek stoji na svojem vrhu, ko je dosegel svoj mali ali veliki cilj, ko se ozira nazaj in navzdol, je vedno malo srečen in obenem tudi malo žalosten – ker je sam.”
“Vsak človek je včasih na vrhu in vsak človek je včasih sam. In prav ta žalost in samota bi nam morali oznanjati, da smo svoj vrh in svojo srečo dosegli prav zato, ker smo dvomili vase, ne v druge, in ker smo ljudem zaupali. Pa čeprav smo se morda opekli. Ali četudi so nas opekli drugi.”
Po zaslugi medijev, ki se jim zdi naiven, je Virant nehote zabrenkal na struno, ki odzvanja mnogim. Ni pa ta nova in na lepem cenjena naivnost njegova last in lastnost. Morda sem pred volitvami, ki potekajo v navidez manj prijaznih, bolj brezbrižnih časih, samo utopično predobre volje. Kdo ve zakaj se mi namreč dozdeva, da so celo politiki, ki vstopajo v to igro – vključno s tistimi, ki tega ne počnejo prvič, ali s tistimi, ki sicer nikakor niso moji favoriti –, vsi bolj in bolj sami in …
No, žalostni že ne, zagotovo pa ranljivejši.
In to mi je všeč. Se vidimo 4. decembra.
