Dalajlama naše dobe

Njegova zahteva tibetanskemu parlamentu v izgnanstvu, naj ga razreši vloge voditelja države, pa seveda ne pomeni, da dalajlama ne bo več lamaistični duhovni voditelj. Poskušajmo si predstavljati, kako bi bilo, če bi se sveti oče odločil uvesti demokratične volitve za predsednika vatikanske države, zase pa obdržati zgolj versko vlogo ... Če si tega ne moremo niti predstavljati, smo morda že nekoliko bližje razumevanju revolucionarnosti dalajlamove poteze, ki priča o tem, da je najvišji »živi Buda« hkrati tudi velik politik.

Čeprav je tokrat dalajlama napovedal, da bo ostal duhovni poglavar lamaistov in da se na verskem področju v času njegovega življenja ne bo prav nič spremenilo, je med razmišljanjem o tem, kaj bo sledilo po njegovem odhodu s sveta smrtnikov, omenjal različne možnosti: da bi ga nasledila ženska (predstavljajmo si takšno zamenjavo v Vatikanu), da ne bi bilo več dalajlame ali da bi morda bila celo dva. A to so stvari, ki zadevajo prihodnost vere. Vsakič, ko je govoril o usodi ljudstva, pa je bila zanj edina prava opcija volja Tibetancev. Nad njo so bile postavljene le še temeljne človekove pravice, ki povezujejo ne le vse vere, temveč tudi vse ljudi tega sveta.

Dalajlamova zahteva po umiku s funkcije je prišla v trenutku, ko se v Aziji zastavlja pomembno vprašanje, koliko je potreben in kako dober je politični budizem. Meniški aktivizem se je v zadnjih desetletjih razširil po celini, pri tem pa vero, v katere koreninah je mir, spremenil v vir upora in celo vojne. Na Šrilanki so budistični menihi pobudniki najhujšega nacionalizma. Ustanovili so politično stranko Jethika Hela Urumaja, ta pa je zahtevala, da se z orožjem iztrebi hinduistične Tamilce. V Burmi je budistična duhovščina najbolje organizirana institucija za vojaško hunto. Brez nje bi bila prodemokratična opozicija povsem nemočna. Tudi na Tibetu je lamaistični aktivizem gnezdo upora proti grobi roki komunistične oblasti, ki preprosto ne razume tega, da izhaja identiteta Tibetancev iz njihove vere in da je lame nevarno siliti v »domoljubno preobrazbo«. To lahko namreč pripelje v radikalizacijo političnega budizma, v kateri se poulično nasilje pojavlja kot absurdni del ohranjanja vere v vesoljni mir.

Dalajlama se je s svojo zahtevo po upokojitvi dokazal kot sodoben menih z vizionarsko politiko. V trenutku, ko na Bližnjem vzhodu potekajo oboroženi boji proti diktatorjem, ko morajo ljudje na evropskih tleh sredi demokratičnih držav po mestnih ulicah vzklikati gesla v podporo demokraciji in ko se v Veliki palači narodov v Pekingu znova odločno ponavlja, da ne pridejo v poštev nikakršne politične reforme, lamaistični menih z Nobelovo nagrado pod kostanjevo kuto sporoča, da je mirna pot do demokracije in demokratična pot do svobode edina prava prihodnost človeštva. Ker demokracija sama po sebi pomeni voljo ljudstva, poroča dalajlama s svojo upokojitvijo, se mora cerkev ločiti od države in zagotoviti, da bo politični izbor popolnoma neodvisen tudi od najglobje vere.

Medtem ko Kitajska s ponosom prešteva, da ima že 115 dolarskih milijarderjev in da imajo ti ljudje 200 lastnih letal, pa je vse manj upanja, da bo najštevilčnejša država sveta in najbolj dinamična ekonomija kriznih časov sprejela vrednote demokratičnih svoboščin posameznika, da lahko vsaj govori brez cenzure, da izbira in spreminja svoje politično okolje, da preveri izvor »pošteno zasluženih« milijard in zasebnih reaktivnih letal. Teh 115 uspešnih posameznikov jemljejo kot neizpodbiten dokaz uspešnega razvojnega modela banana kapitalizma s peterokrako zvezdo na čelu.

Znotraj meja takšne Kitajske, v kateri se bogastvo manjšine opira na siromaštvo večine, živi šest milijonov Tibetancev. Ti imajo zunaj meja države dalajlamo, ki ne zahteva neodvisnosti Tibeta. Ki celo verjame v kitajske reforme in nujnost demokracije in ki na vse mogoče načine ponuja mir kot edino opcijo spremembe. In morda je pomembno tudi to, da so pred kratkim opravljene ankete pokazale, da ima za zgled današnjega sveta več mladih Nemcev (44 odstotkov vprašanih) dalajlamo kot papeža Benedikta XVI., ki je nemškega rodu (njega je za zgled izbralo 42 odstotkov vprašanih).

Da, Buda gre včasih v pokoj, da bi ljudem pokazal pot v prihodnost.