Čeprav o teh zadevah nimam pojma, bi sam najraje videl enotno davčno stopnjo. Toda kljub temu čutim, da dvig DDV za tisk ni racionalen. Še tisti mali plus, ki ga bo prinesel, bo požrla sanacija posledic. Bomo videli hudiča!
Kljub temu ali ravno zato pa mi gre po glavi nekaj povsem drugega. Ko sem v četrtek popoldan bral o dvigu DDV, se mi je bolj bizarno od bodočega 20-odstotnega DDV za časopise in revije — tiskane, seveda, da ne bo pomote — zdelo to, da so bili po znižani stopnji doslej obdavčeni tudi izdelki in storitve kot na primer hrana za male živali, javna higiena, uporaba športnih objektov, čiščenje oken, frizerske storitve ter dobava sadik in rezanega cvetja.
Ali je možno domnevati, da je nekoč nekje nek nekdanji finančni minister podlegel cvetličarskim, frizerskim in kino-felino lobijem in se v transu v bistvu koruptivne srčne dobrote odločil, da bo država subvencionirala tudi te nedvomno častne, a milo rečeno trivialne in neizstopajoče dejavnosti? Zakaj recimo niso predpisali znižane davčne stopnje za dobavo gojenih gob ali dimnikarske storitve?
Iz otroštva se spominjam japonske pravljice o bogatem in siromašnem sosedu. Siromašni je bil vedno lačen in je pogosto posedal pri bogatem v kuhinji, ko si je ta pripravljal hrano — ne da bi mu v svoji skoposti kadarkoli kaj ponudil. A siromak je bil srečen, da je lahko vsaj vohal dobro in obilno hrano. Bogataš pa je pogruntal, zakaj prihaja siromak sedet v njegovo kuhinjo in je slednjič zahteval plačilo. Siromak je šel domov, vzel ves drobiž, ki ga je še imel, in se vrnil k sosedu. Kovance je dal v lonec, ga pokril s pokrovko in potresel ob njegovem ušesu. »Tako,« je rekel, ko je nehalo žvenketati, »pa sem ti plačal.« In je šel in ga ni bilo nikoli več nazaj.
To se mi zdi ultimativna metafora ekonomije.
Čeprav velja ekonomija za načeloma eksaktno, no-bullshit védo, se mi zdi iracionalna in v mnogih primerih tudi krivična ali pa vsaj nesmiselna. Da nisem edini laik, ki si drzne tako misliti, dokazuje množičen in glasen, četudi ne artikuliran odpor proti družbenemu (ne le ekonomskemu) redu, v katerem živimo. In le kako bi sploh lahko bilo drugače: upirati se je samo druga beseda za ne imeti. Odpor in uporništvo rasteta iz pomanjkanja, prikrajšanosti.
V tem smislu poskušam razumeti floskule iz zadnjih let, ko še noben bogati sosed ni zamudil priložnosti opomniti siromašnega, da je kriza pravzaprav priložnost. Ah, da, saj res, skoraj bi pozabil: svoboda je le sinonim za to, da nimaš česa izgubiti.
Ena od takih ekonomskih krivic je DDV. Jasno je, da je država nekako primorana pobrati denar, ki ji domnevno pripada za plačo vratarja na najbližji upravni enoti ali vojaka v Afganistanu; jasno je, da je obdavčitev prometa blaga in storitev, pri vsem našem podjetništvu in potrošništvu, neizogibna; in jasno je, da naši izdelki in storitve ne morejo biti obdavčeni drugače kot pavšalno, četudi ne nujno vsi enako; nobeno finančno ministrstvo ne bi imelo dovolj časa, informacij, kompetenc, sredstev in osebja, da bi merilo, koliko dodane vrednosti je dejansko kdo dodal v procesu dela.
Toda iz tega izvirajo težave — ali vsaj nesmisli, kakršne sem omenil na začetku.
V Jugoslaviji je bil prometni davek, ki se mu je v nekaterih skupinah izdelkov ponarodelo reklo davek na šund — recimo pri knjigah, publikacijah ter gramofonskih ploščah in kasetah. Obstajale so ocenjevalne komisije, ki so ugotavljale, ali je neka kulturna dobrina vredna svoje definicije in s tem oprostitve prometnega davka.
V podobnem, a današnjim časom primernejšem duhu sem razumel izjavo meseca — kaj meseca: leta, desetletja! — ministra Žige Turka: »So mediji, ki si zaslužijo ničelno stopnjo DDV, in so mediji, ki si zaslužijo trošarino kot tobak in alkohol.«
Amen. (Vsaj za drugi del stavka.)
Naj samo spomnim na nedoslednost, da 20-odstotni DDV za te reči že zdavnaj obstaja: ena in ista vsebina je obdavčena z 8,5 odstotka, če je natisnjena, in z 20, če je digitalna.
Znižana stopnja DDV za tisk je morda sugerirala, da so se dosedanji finančni ministri zavedali domnevnega družbenega pomena tiska za državljansko ozaveščenost, ki jo lahko zagotovijo samo natančno zbrane in izbrane, profesionalno obdelane in pošteno predelane ter pod enakimi pogoji distribuirane, dostopne informacije na papirju — tega pa da so zmožna le podjetja, ki jim gre država iz hvaležnosti na roko.
Pravim morda sugerirala — ker iz zgoraj napisanega ni jasno, kakšen je družbeni pomen rezanega cvetja in hrane za hrčke v primerjavi s tiskanimi mediji. Ista davčna stopnja rezanega cvetja in hrane za hrčke je družbeni pomen tiskanih medijev razvrednotila. V tem smislu je napovedani pavšalizem bolj pravičen ali vsaj bolj smiseln.
Predvsem pa se mi zdi iz dneva v dan absurdnejša ideja o medijih — tiskanih pa še posebej — kot dejavnosti posebnega družbenega pomena. O tej samoumevni, že dolgo ne preverjeni podzvrsti in obenem mešanici razsvetljenstva, modernizma, utopizma in parketnega levičarstva ne govoričijo samo v postsocialističnih provincah, kakršna je Slovenija. Toda z največjim navdušenjem to počnejo v prav takih družbenih okoljih, kjer ta nekoč pozitivna ideja bolj služi kot izgovor za odsotnost samokontrole in benchmarkinga ter za pomanjkanje idej in trmasto vztrajanje pri preživelih profesionalnih in poslovnih modelih.
Moral bi biti zelo samovšečen, da bi se v ekonomskih zadevah imel za pametnejšega od Janeza Šušteršiča. (Pa ne samo jaz.) Kljub temu pa mislim, da dvig DDV za tiskane medije na dvajset odstotkov ni pametna ideja. Ta neoliberalistično arogantni odnos do medijev mi je načeloma simpatičen, a ne verjamem, da bo kogarkoli spametoval. Medije bo kvečjemu sesul, pri tem pa jim zvest svojemu neintervencionizmu ne bo ponudil nobenega rešilnega pasu in čolna. In če kdo misli, da znajo mediji plavati, se seveda bridko moti. Zato pa so zdaj vsi tako panični!
Nedaleč pred kljunom te ladje smrti in strahov se je iz megle — ker saj nikoli nismo točno vedeli, kam plujemo — na lepem prikazala ledena gora. Ni nam je nastavil minister za finance. Niti nam ni on zmedel navigacije, ki bi nas preusmerila iz kurza.
DDV gor ali dol, ni minister za finance tisti, ki bi se mu mediji morali upreti. Ni on tisti, ki jih pehá v deprivacijo. Upreti bi se morali prej sami sebi, svojim razvadam in predsodkom in postanim idejam. V bistvu nam je Janez Šušteršič samo dal vedeti, da je — ponavljam — svoboda sinonim za to, da nimaš česa izgubiti.