Tiskane izdaje
V drugačni politični konstelaciji srednje in vzhodne Evrope, še posebno Poljske, bi bila Evropska unija precej drugačna. Če v Varšavi ne bi bilo aktualne vlade, bi jedro EU tvoril weimarski trikotnik Nemčije, Francije in Poljske, tačas pa je vzhod celine zaradi svojega demokratičnega nazadovanja popolnoma izključen. Jacques Rupnik, eden najboljših poznavalcev srednje in vzhodne Evrope, je v sredo v Ljubljani predaval o tej temi. Francoz, rojen v Pragi slovenskemu očetu in francoski materi, s slovanskim priimkom in francoskim imenom, vodi raziskave na pariškem Centru za mednarodne raziskave (CERI) in je profesor na Sciences Po. Med njegovimi številnimi knjigami izstopa Tista druga Evropa (The Other Europe, 1989) o esenci komunističnega sistema in njegove razgradnje, ki ostaja ključna za razumevanje političnih procesov vzhodne Evrope, prevedena je v deseterico jezikov.
V predavanju z naslovom Kam gre Srednja Evropa, je nizal dolgo pot srednjeevropskih držav od konca hladne vojne do danes. Prvi v spomladanskem nizu predavanj o razumevanju sveta, ki jih pripravlja Francoski inštitut v Ljubljani, je načel vprašanje političnih tokov na evropskem vzhodu, ki so se pojavili ob grški krizi in okrepili med begunskim valom, nov zagon sta pomenila brexit in nedavna zmaga Donalda Trumpa v Združenih državah. Moč srednje Evrope se zdaj kaže kot razdiralna.
Ko je pred četrt stoletja nastala Višegrajska skupina, zaradi pospeška pridruževanju evroatlantskim integracijam so jo ustanovili kot interesno skupino, je bilo vse drugače. Zunaj Mitteleurope je bila višegrajska trojica, potem četverica, malo znana, hitro je doživljala preporod; postala je neke vrste orodje mehke moči srednje Evrope in pojem sodelovanja na poti v EU in Nato, včasih tudi tekmovanja. Po letu 2004 je bilo očitno, da so koristi članstva v Evropski uniji velike, trasformacija prostrane vzhodne krajine je bila po pridružitvi osupljiva, mislili smo, da se bo zlagoma in mirno nadaljevala njihova pot v integraciji, a so se stvari razvile drugače. V zadnjem času je z brezkompromisnimi stališči do migracij in zavračanjem razprav o kvotah in drugih rešitvah Višegrajska skupina z Orbánovo Madžarsko na čelu postala umazan pojem, tako rekoč črna ovca v EU.
Omejitve evropeizacije
»Danes gledamo paradoks. V devetdesetih letih se je govorilo o zahodnoevropskem modelu, veljal je za trden vzor, za to si je prizadevala Srednja Evropa. Tačas pa je evropski vzhod v demokratičnem nazadovanju. In vendar to ni več rezervirano samo zanj, postale so transevropska, celo transatlantska zadeva.« Rupnik je srednjeevroopsko regresijo postavil v kontekst brexita na Otoku in Trumpove zmage onkraj Atlantika, Putinove Rusije na vzhodu in islama na jugu. V tem okviru »srednjeevropske članice legitimirajo svoj pristop, na katerega so prej kazali s prstom. Zdaj pa Viktor Orbán lahko govori, mi smo avantgarda. Oziroma se Miloš Zeman pohvali, češ da ga imenujejo za češkega Trumpa.« »Madžarski premier pripoveduje, da je liberalna demokracija mimo. To je velik prelom ...« Toda kar se tiče demokratične legitimnosti, je pogubno tudi to, kar se dogaja na Zahodu, je razlagal Jacques Rupnik in analiziral, kako zelo abstraktno je postalo opredeljevanje Evrope.
»EU se je vse preveč vzpostavljala kot normativna sila, bila je preveč pravna, umanjkal je politični projekt. Marsikdo v Srednji Evropi meni, da je Evropska unija prazna substanca, medtem ko je njen juridični vidik nad voljo ljudstva.« Rekel je, da bi bilo treba spet politizirati evropski projekt, to bi bil najboljši odgovor na populizme in nacionalizme, ki jih gledamo.
Razlagal je »evropeizacijo« Srednje Evrope, po njegovem mnenju je to slab termin, pomeni triptih tranzicije, konsolidacije demokracije in integracije. »Danes ugotavljamo omejitve tega koncepta, ki jih opažamo v Srednji Evropi ... To je shema, ki dobro deluje do vstopa v Evropsko unijo, vendar postane vzvod po pridružitvi zelo omejen.«
Zdaj se v Srednji Evropi dogaja dvojna regresija, usihanje pravne države in demokracije ter konfrontacija z evropskim projektom. »Orbán, Jarosław Kaczyński, v manjši meri tudi Robert Fico na Slovaškem pravijo, da je liberalna demokracija, osnovana na pravni državi, postala breme za ljudsko vladavino. To je demokratično nazadovanje, spremlja ga vzpon nacionalizma. Soočeni smo s srednjeevropskim diskurzom o Evropi, ki jo je treba braniti pred islamom, to je govorica o zidu, obzidju ... Kar je predstavljala Sovjetska zveza, zdaj predstavlja islam, Srednja Evropa pripoveduje, češ da EU ne razume, kolikšno uslugo ji delamo, ko branimo evropsko identiteto, kulturo civilizacijo ... kot nekoč pred Otomani.«
Zgodovinski dolg
Za razumevanje pojma Srednje Evrope, ena od težav je, da ima vsakdo o njej svojo predstavo, se je treba vrniti k izvornim idejam. Rupnik pove svojo definicijo, zanj je to raznolika geometrija: nekdanje avstro-ogrsko cesarstvo plus Poljska, zraven so še države, ki jim je po letu 1989 uspela tranzicija, tudi Slovenija in Hrvaška. Všeč mu je tudi zasebna razlaga, ki mu jo je dal nekdanji madžarski premier Árpád Göncz, »da je Srednja Evropa tam, kjer se Vzhod in Zahod srečujeta, ne da bi se medsebojno nevtralizirala«.
Rupnik, ki je bil po padcu komunizma svetovalec češkega predsednika Václava Havla, se je v predavanju vrnil k pomembnim vizijam Havla, ki je bil navdihovalec Srednje Evrope. »Takoj po izvolitvi je začel razmišljati o srednjeevropskem prostoru. V sejmu je leta 1990 govoril, da je po odhodu sovjetizma treba ponovno oblikovati prostor, razmišljati o tem, kako zapolniti geopolitično praznino, ki je nastala ne samo po Sovjetski zvezi, temveč tudi po avstro-ogrskem imperiju. Evropejci nimajo radi take praznine, prej ali slej jo nekdo zapolni.«
»Takrat se je začela ideja o demokratizaciji, a tudi o povezavi na poti v EU. Vstopili naj ne bi kot berači, temveč kot Evropejci iz centra, ki lahko prinesejo svoje ideje in vrednote, tiste, ki sta jih vzpostavila odpor proti komunizmu in totalitarizmu ... Havel je nenehno govoril o tem, da je za Srednjeevropejce Evropska unija ideja, ne samo skupni trg. In to je obogatitev. Žalostna ironija je, da je ta del Evrope danes zelo daleč od tega.«
V tej zgodbi je pomembna tudi ideja zgodovinskega dolga. Letnice 1956, 1968, 1981 so v vzhodnoevropski zavesti travmatične postaje, velika razočaranja, ker jih je Evropa ob protikomunistični vstaji v Budimpešti, »praški pomladi« in zatrtju poljskega gibanja Solidarnost pustila na cedilu. Britanski diplomat, ki je 31. oktobra, na vrhuncu prve etape spopadov, poročal iz madžarske prestolnice, je zapisal: »Madžari tega ne bodo niti pozabili niti oprostili.« Na nekem mestu piše Tony Judt.
Rupnik je v zvezi s srednjeevropskim prostorom, »ki ne slavi ničesar s takšnim patosom kot lastnega poraza«, poudaril »idejo večnega dolga«, še posebno Poljakov, ki se imajo za »narod mučenikov«. Gre za psihološki dolg, ki se izraža na politični ravni in za katerega Srednja Evropa občuti, da zaradi količine trpljenja pod komunizmom - letnice '56, '68, '81 pomenijo krizo vsakih dvanajst let - pravzaprav ne more biti nikoli povrnjen.
Razprava gosta iz Francije ni mogla zaobiti bližnjih volitev in grožnje Marine Le Pen, navsezadnje so suverenizem, nacionalizem, evrofobija, odkrito napadanje globalizacije in priseljencev tisto, kar francosko skrajno desnico zelo povezuje s srednjeevropskimi trendi. Pomembna razlika pa je odnos do Rusije, je pripomnil Rupnik in omenil odnose z Vladimirjem Putinom in financiranje Nacionalne fronte s posojilom ruske banke s sedežem v Pragi. O pomladnem francoskem izidu je rekel, da volivci v prvem krogu, ki bo aprila, praviloma izberejo, kogar želijo, v drugem eliminirajo tistega, ki ga nočejo. »Ne morem si predstavljati zmage Le Penove ... To bi bila katastrofa za vse v Evropi.« In vendar po brexitu in Trumpu vemo - nepredstavljivo je nepredstavljivo samo do takrat, dokler se ne zgodi.
