Do konca

Ste kdaj v življenju šli do konca? Kaj je to do konca? Če prideš v Piran in greš na Punto, tam je konec enega sveta. Blizu koncu je tudi zaselek štirih hiš Bjarnahöfen na islandskem polotoku Snaefellsness, kjer družina predeluje meso (kakih 200 let starega) grenlandskega morskega psa, ki je strupeno, če ga za nekaj mesecev ne zakopljejo v zemljo, da fermenitira in potem smrdi ko strela. Ampak ljudje ga jedo.

Do konca je šel delavec, ki so mu nezakonito prekinili delovno razmerje in je na sodišču dokazal nezakonitost, tako, da so ga morali ponovno zaposliti. Ampak tudi delodajalec je šel potem do konca in fanta čez pol leta ponovno vrgel na cesto. 

Do konca sva šla oba na gimnaziji. Potem ko sva se mečkala do nezavesti in sva si povsem zasopla govorila, da ne smeva čisto do konca. Samo do konca ne! Ampak bila sva zmečkana in v »nezavesti«.

Svet gre pogosto do konca. Konec sveta se je zgodil leta 2000 in potem po Majih še 21.12. 2012. Ko sem se nekoč zavzeto pogovarjal z Milado o koncu sveta, me je pogledala z zamaknjeno preroško recitativno držo, ki obvladuje vse v tem ozvezdju, in zelo resno razkrila božansko skrivnost: »Konec sveta je že bil, samo, da tega nismo opazili.« Ko premlevam njene besede, opažam, da se meni konec zgodi kar vsak večer, tam nekje okoli polnoči. Včasih, če pišem kak zaguljen tekst, se konča tudi ob dveh zjutraj.

Tako sem tudi jaz prišel v film Do zadnjega diha. Malce izgubljen občutek (prosto po Jean-Paul Belmondu in Jean-Lucu Godardu), ker tudi Delo ne bo več isto. In bralci bodo drugi. In zgodbe, pisma bralcev, pašetoji bodo drugače zasoljeni. In poštarjev ne bo več.

Ampak takoj, ko pridemo iz kinodvorane, je spet vse normalno: avtomobili vozijo mimo, trgovine so zvečer zaprte, v tiskarnah še zmeraj tiskajo, avtobus ustavi na vogalu, mačka gre mimo, s Punte je vendarle videti Gradež, Tržič. In še je sveta.