Do zadnjega diha

Nedavno mi je v zanimivem pogovoru mariborska otroška psihiatrija doc. dr. Hojka Gregorič Kumperščak omenila, da so mladi Slovenci v primerjavi z evropskimi vrstniki nenormalno benevolentni in nekritični do uživanja marihuane: več kot tri četrtine mladih jo poskusi, polovica jo pozneje vsaj neko obdobje redno uživa in ob tem celo mislijo, da je »zdrava«. Pod vplivom medijskih sporočil generacije njihovih neizživetih staršev, ki so v nekdanji državi sanjarili o »Sex & Drugs & Rock & Roll«, imajo njihovi otroci do marihuane podobno pravljični odnos, kot so ga imeli nekoč njihovi starši do dobrin onkraj socialistične zavese.

Kljub znanju angleščine in spletu mladostniki, okuženi z neizživetimi hrepenenji staršev, preprosto »ne vidijo« sporočil o tveganju, da z uživanjem marihuane lahko izzovejo razvoj resne duševne motnje, predvsem shizofrenije. Pri mladostnikih, pri katerih se možganske poti še razvijajo, marihuana zelo pospeši nastanek duševnih obolenj, zato je v Sloveniji mesečno vsaj nekaj mladostnikov, pri katerih je kajenje marihuane sprožilo duševno bolezen. Najbrž mi ni treba opisovati, da se vsaki družini s tako diagnozo življenje temeljito in trajno obrne na glavo, zato je tem manj razumljiva brezbrižnost staršev, da bi za korist lastnih otrok kaj storili. Je res pomembneje pestovati svoje neizživete »Sex & Drugs & rock & Roll« nostalgije, zaradi katerih imajo ne glede na dejstva njihovi otroci še naprej vtis, da je marihuana čisto zdravje, brez kemije, konzervansov, farmacije, genskih manipulacij, cepiv, medicine in kar je še podobnih škodljivih pojavov sodobnega sveta?

Seveda ima vsak od nas pravico gojiti svoje osebne nostalgije, četudi neresnične, vsak ima, kljub sivim lasem, pravico zganjati otročje idolatrije z majicami z motivi konoplje ali portretom Cheja Guevare na podoben način, kot jih zganjajo petletniki z motivi robotskih avtomobilčkov. Za prijateljčke iz vrtca. Vendar je v nasprotju z otroki nujna lastnost zrelih odraslih, da ločujejo med prijetno avtonomijo idolatrijskih zasebnih sanjarij, ki menda vsaj v sledovih ostanejo v človeku do zadnjega diha, in med odzivanjem na realnost, ki jo nihče ne more uzurpirati kot lastno avtonomijo, če noče katastrofe, zase in za druge.



V realnosti je marihuana škodljiva droga, ki predvsem mladostnike temeljito izpostavi tveganju, da jim poslabša življenjske perspektive – zdravstvene, izobrazbene, partnerske, karierne. Prometne nesreče, ekscesno vedenje, potapljanje v svet zasvojenosti v dobi, ko mora biti mlad človek poln sle po življenju – kje je tu zdravje iz konoplje, o katerem za svoje potrebe sanjarijo njihovi starši?

Podobno, kot so v realnosti cepiva nujna zdravstvena preventiva, ki je povzročila, da velika večina otrok, ki se rodi, zdrava dočaka odrasla leta. V časih naših prababic ni bilo nenavadno, da je v družinah manj kot polovica rojenih otrok ostala živih in brez invalidnosti. Zato je bilo nekoč pametno delati vsaj pet, šest otrok, ustaviti se pri enem ali dveh pa povsem neresno.

Intimistično upiranje avtoritetam je torej prijeten hobi, ki ga iz pubertetniških let ohrani večina ljudi tudi v »zrela« leta. Od nedolžnih provokativnih napisov na majicah do neskončnih kritizerskih lamentacij na spletnih portalih – v kritizerstvu in upiranju postane človek svoboden kot ptica, bolj ko je človekova realnost tesna, mikavnejše mu je preživljati čas z letenjem nad vsemi.



To zelo dobro poznamo vsi, ki smo preživeli socializem – sistem, ki je »poskrbel« za blaginjo vsakega pod pogojem, da se ni upiral obrazcem in načinom, kako so si oblastniki predstavljali blaginjo. Zato protikomunističnih šal in pasivnega upiranja političnim resolucijam v socializmu ni manjkalo. Z osebnostno-razvojnega vidika pa je bila socialistična družba velika družina večnih pubertetnikov, ki jim ni treba skrbeti za svoj fizični obstoj, po drugi strani pa morajo to »lagodnost« plačevati z zadržanostjo do lastnega kreiranja življenja. Intimistično upiranje torej v socializmu v resnici ni bilo kriminalizirano, kot danes ni kriminalizirano pijančevanje in zakajanje mladostnikov po zasebnih zabavah.

A v vlogi staršev in drugačnem, v mnogočem bolj neizprosnem družbenem sistemu, morajo odrasli vendarle toliko dozoreti, da se začnejo vsaj ob svojih otrocih spraševati, kaj je zanje dobro, kaj pa jim lahko povzroči nepopravljivo škodo. In osnovna vloga staršev je, da pripravijo otroka na realnost, pravica otroka pa je vsaj to, da jih lastni starši ne (zlo)rabijo kot žrtve svojih neizživetih mladostnih nostalgij in zapoznelega osebnostnega dozorevanja.

***

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.