Dobro delo

Samo vprašanje časa je, kdaj bo begunska kriza postala del naše realnosti, ko se bomo srečali z agonijo ljudi, ki so zapustili domove, ostali brez vsega in prepešačili na tisoče kilometrov, kot v neki pesmi reče Bertolt Brecht, menjajoč dežele pogosteje kakor čevlje. Otroci, ženske, moški, ki umirajo natlačeni v natrpanih kamionih, dejansko spominjajo na najbolj grozne prizore iz druge svetovne vojne in dogajajo se čisto blizu nas. V kamionu, ki so ga našli v Avstriji, je umrlo 71 ljudi, med njimi štirje otroci. Begunci so na milost in nemilost prepuščeni trgovcem z ljudmi in mnogim, ki služijo s človeško nesrečo.

Za Slovence lahko rečemo marsikaj, da smo si uničili državo, da smo koruptivni, brez vizije, preveč ponižni do močnejših, ampak imamo eno lastnost, ki je v resnici neznansko veliko vredna, in to je, da smo izjemno solidarni. (Prav zaradi vsega tega je treba glasno obsoditi in pristojnim organom prijaviti vsak sovražni govor, ki ga je mogoče glede beguncev zaslediti po družabnih omrežjih in ki resnično zveni kot nacistične parole, nevredne človeka. V upanju, da se bodo organi tudi takoj odzvali in tem ljudem napisali kazen ali jih, še bolje, poslali za nekaj tednov opravljati družbeno koristna dela.)

Če se kdo znajde v stiski, ob naravnih nesrečah, tako doma kot v tujini, bodo Slovenci dodobra napolnili skladišča za zbiranje pomoči. Tudi zdaj, ko sta Jure Poglajen in David Zorko na Lezbosu zbirala pomoč za begunce na grškem otoku, so jima iz domovine posredovali za štiri letala pomoči. Posamezniki žal pri nas naredijo veliko več kot državne institucije in politiki. Včasih nekateri temu pravijo potuha, kar morda drži. Po drugi strani se mi vedno zdi, da je prava priložnost, da bi prav ob takšnih altruističnih akcijah, ki jih organizirajo posamezniki in jim pri tem pomagajo ljudje, morali obenem še glasneje zahtevati bolj socialno državo, zahtevati od politike, da zagotovi več pomoči vsem tistim, ki so je potrebni. Zahtevati bi morali transparentnejšo ekonomijo, ki bo, recimo, dokazovala, da se dobički od prodanih državnih podjetij ne stekajo kot provizije v žepe posameznikov, ampak da so resnično namenjeni za javno zdravstvo, socialo, javno šolstvo ...

Altruizem oziroma dobrodelnost bo v prihodnosti način življenja. Zelo mlad škotski filozof William MacAskill je pred kratkim napisal knjigo z naslovom Doing Good Better (Kako še bolje delati dobro), v kateri piše o tem, da ima v resnici vsak posameznik moč, da pomaga drugim in da bo to v prihodnosti postal način življenja. Na svetu živi kar 1,22 milijarde ljudi, ki zaslužijo manj kot 1,50 dolarja na dan, in revni so samo zato, ker pač živijo v okolju, ki jim onemogoča, da bi za pošteno delo dobili tudi pošteno plačilo. Namesto da ljudje kot dobri potrošniki kupujejo stvari, ki jih sploh ne potrebujejo, naj del denarja, uči MacAskill, namenijo vsem, ki so potrebni pomoči. Naj to postane način življenja. Ustanovil je, recimo, neprofitno organizacijo z naslovom 80.000 ur (80.000 Hours), to je namreč povprečen čas, ki ga v življenju namenimo za kariero. Na tej spletni strani svetujejo vsem mladim diplomirancem, ki si želijo altruistične kariere, kako naj se odločijo za službo, v kateri bodo lahko najbolj učinkovito pomagali drugim. Filozof pravi: samo altruizem ni dovolj, biti mora učinkovit altruizem. »Treba je izbrati kariero, s pomočjo katere bomo lahko svet spremenili na bolje.«

Čisto na drugem koncu sveta je mlad avstralski filozof Toby Ord ustanovil spletno stran Giving What We Can (Dajmo, kar lahko), na kateri spremljajo, katere so najbolj učinkovite dobrodelne organizacije na svetu. Jasno je, da so mnoge tovrstne akcije drage in da revni od njih nimajo veliko koristi. Ko je ena izmed organizacij v Afriko leta in leta z zelo dragimi prevozi, pošiljala rabljene šolske knjige, se je kmalu pokazalo, da so bolj kot knjige v afriških šolah potrebni dobri učitelji. Poleg tega ta spletna stran ljudi poziva, naj vsaj deset odstotkov svojih prihodkov doniramo v dobrodelne namene. Toby Ord je že izračunal, da bo v svoji aktivni filozofski karieri v dobre namene namenil milijon evrov. William MacAskill pa pravi, da bo kar 60 odstotkov vseh svojih dohodkov, ki jih bo zaslužil, namenil za dobra dela.

Kot ugotavljajo nevrologi, so naši možgani ustvarjeni za altruizem, kadar nekomu pomagamo, nas to zelo osreči. Pomoč drugemu prinaša večjo srečo kot iskanje samega sebe. Kot je nekoč dejal Jacques Lecoq, je iskanje samega sebe lahko nevarno, tvegamo namreč, da tam ne bomo našli ničesar.