Dobro jutro: Optimizem

Kot sobarica v obmorskem mestecu nedaleč od Lizbone je štrlela iz korektno molčeče ekipe čistilk, ki vsako dopoldne trkajo na oštevilčena vrata, čakajo na odziv iz notranjosti in postorijo, kar jim narekuje služba. Vivienne se je ves čas smejala, s temnimi očmi, globokim glasom, kar s celim okroglim telesom, predvsem pa se je, medtem ko je naglo podvihavala rjuhe, znala prikupiti otrokom. Ni ji jih bilo treba velikokrat povleči za čopke ali si čisto od blizu ogledati njihove avtomobilčke, da je začela v dar dobivati risbice. Kmalu za njimi so prišli tudi zanimanje in naklonjenost staršev, drobne pozornosti.

Vivienne, naravno bistri, a brez šol in vajeni negotovega družbenega dna, se ni težko premikati med Francijo, od koder prihaja, in Portugalsko, kjer je doma njen mož, prav tako afriških korenin. Tudi njunih družin, kakor je prostodušno pripovedovala, v preteklosti ni bilo strah dvigniti sidra, čeprav si nikdar nista domišljali, da bi se lahko prebili skozi debele francoske ali portugalske družbene zidove. Z otrokom bi zato šli kamor koli, tja pač, kjer bi mož kot gradbinec lahko zaslužil. »Je mogoče pri vas, v Sloveniji – ali od kod že pravite, da ste – kaj več dela?« No, likala in pospravljala bi mogoče res lahko, zidarstvo pa je v krizi ... Poprijela bi za vsako delo, privilegijev tako in tako nikoli niso poznali, zato se ni še nikdar, kakor je zamahnila z roko, postavila v protestno množico; politika in stranpota kapitalizma so zanjo španska vas. Njihov družinski boj se začne vsako jutro znova, vedno na nevidnem dnu; ta je povsod zanič, a če tarna, je še huje.

Vivienne govori hitro, čisti okretno, prebija se skozi revščino in se smeje kakor najsrečnejše bitje na svetu. Človek jo opazi – ker zna živeti.