Dočakali Godota bankirja

V petek zvečer, ko so banke zaprte, pred ljudmi pa je še konec tedna, tako da je do ponedeljka najhujša panika že mimo. Vsaj takšna je domneva. Z napovedano likvidacije Probanke in Factor banke se tako zdaj začenja sklepno dejanje v slovenski bančni drami absurda, v kateri smo že vsaj štiri leta čakali na Godota.

Medtem so se izmenjali različni igralci, dramaturgi in režiserji, a najbolj zvesta godojevskemu duhu čakanja sta bila nekdanja finančni minister Franc Križanič s svojo čudaško bančno filozofijo državnega lastništva in nacionalnega interesa ter guverner Marko Kranjec, mož, ki ni smel niti slišati za sintagmo »slaba banka«, ker da je ne potrebujemo.

In tako smo čakali naprej. Na splošno je bil ves triletni mandat Pahorjeve vlade izgubljeno dejanje v tej poznejši žaloigri za slovenske davkoplačevalce. A v tistem času smo si še lahko poceni izposojali denar, saj je mednarodni finančni svet nekako spregledal gledališki eksperiment v zakotni dolini šentflorjanski.

Ko je nato v drugem dejanju spet prišel na oblast Janez Janša – v njegovem prvem mandatu je nastala večina slabih posojil –, je finančni minister Janez Šušteršič takoj napovedal sanacijo bank in »slabo banko«, ki ji je, spet absurdno, še leto poprej tudi sam nasprotoval. JJ pa je v svoj režijski koncept te bančne drame seveda vnesel tako močne politično-kadrovske poudarke, da so o politični neodvisnosti sanacije bank nekoliko podvomili tudi v evropski centralni banki.

Ob zamenjavi na režiserskem stolčku in s prihodom levosredinske vlade pod vodstvom Alenke Bratušek se je zgodil še en politični absurd: velik del politike, ki je v opoziciji močno nasprotoval zastavljenemu modelu sanacije bank, je s prihodom na oblast obrnil ploščo in preprosto prevzel model prejšnje vlade. Časa za čakanje je pač zmanjkalo, vrag je odnesel šalo, Slovenija je bila pred bankrotom. To so zaznali tudi špekulanti in mednarodni finančni trgi, v spregi z njimi pa še vodilni svetovni mediji na čelu s CNN, Financial Timesom, The Economistom, Reutersom, Bloombergom … Aprila letos je naša drama absurda zasijala v medijskih žarometih v Londonu, Bruslju, Washingtonu, Parizu, Berlinu.

Tedaj smo se v Sloveniji prvič trdno odločili, da ne bomo več čakali. In smo napovedali prenos prvih slabih terjatev z bank na slabo banko konec junija. A tedaj nas je, še naprej v maniri drame absurda, zaustavil Bruselj, evropska birokracija, ki je poprej od nas vedno zahtevala hitro in takojšnje ukrepanje. Ker nam po vsem tem čakanju ne verjame in hoče še sam preveriti, kakšne luknje in okostnjaki se skrivajo v bilancah slovenskih bank.

Da sta Factor banka in Probanka – nekoč tudi specializirana finančna servisa za tvegane ali pa »prijateljske« ali celo družinske posle –, zdaj le še prazni lupini in kandidatki za likvidacijo, se je šušljalo že kar nekaj časa, ko je postalo jasno, da ju nihče noče dokapitalizirati in pokriti njunih finančnih lukenj.

Rahlo preseneča, da so milijardna državna poroštva za njuno likvidacijo dobila ekspresno hitri blagoslov sicer tako pikolovske evropske komisije, še preden so opravljeni stresni testi v obeh bankah, a tudi to je del drame absurda. A morda se je z likvidacijo obeh bank že tako zelo mudilo, da je bil prednostni cilj preprečitev sistemske panike, zato so gospodje bruseljski birokrati s svojim žegnom malo pohiteli.

Dragi davkoplačevalci, jutri vam ni treba pohiteti v banko, katerokoli že, in dvigniti prihrankov, saj so ti na varnem, nam zagotavlja oblast. Da je panika in naval na banke zdaj odveč, menim tudi sam. Petkova napoved namreč pomeni, da smo pri nadzorovani sanaciji bank po štirih letih čakanja končno prešli od besed k dejanjem. Probanka in Factor banka sta šele začetek in zaradi svoje majhnosti najbolj primerni za likvidacijo. Jeseni bodo prišli v ospredje še veliko večji in težji primeri (NLB, NKBM, Abanka ...), ki jih bo država reševala drugače, saj si njihove likvidacije pač ne more privoščiti. Ker pa smo predolgo čakali, se je nabralo za najmanj 7,5 milijarde evrov slabih posojil, ki kot gangrena zastrupljajo slovensko gospodarsko tkivo in so pravzaprav že skoraj problem nacionalne varnosti.

In kot vemo, je pri gangreni tako, da ob hitrem ukrepanju zadoščajo že močni antibiotiki ali pa je treba odrezati le kakšen prst. Zaradi večletnega odlašanja in tiščanja glave v pesek bodo rezi in stroški pri nas bistveno hujši, davkoplačevalce pa najhujše šele čaka.

Edina svetla točka v tej absurdni slovenski bančni sagi je to, da smo končno začeli ukrepati – a šele tik preden bi nas posrkala črna luknja slovenskih bančnih bilanc.