Dokapitalizacija zdravstva

Jasno je, da bo treba v zdravstvu nekaj narediti. Toda kaj? Kljub nenehnemu govorjenju, da je prednostna naloga reforma, reforme ni. Čeprav so strokovnjaki, vladni uradniki in tudi novinarji prelili že več hektolitrov črnila in – po novem – napolnili že ničkoliko virtualnih oblakov z ugotovitvami, kaj vse je narobe, se v Sloveniji še vedno nismo dogovorili, v katero smer bomo šli.

Bi za zdravstvo namenili več ali manj denarja? Bi zdravstvene pravice zmanjšali ali razširili? Bomo izboljšali javno zdravstvo? Ali ga razpustili, kot se dogaja zdaj, ko vsi samo gledajo demoralizirani sektor in ne naredijo nič. In kaj točno je anomalija? Je res največja anomalija ta, da zdravnik dela zasebno popoldne in bolniku omogoči, da si pregled kupi? Ali je vendarle večja anomalija, da Slovenija za zdravstvo porabi tri milijarde evrov javnega denarja na leto, a sploh nikoli ni izračunala, koliko zdravstvena storitev stane in so cene zato še zdaj povsem poljubne?

Ali potrebuje država z dvema milijonoma prebivalcev, kar je manj, kot ima prebivalcev Pariz, res popolnoma svojo pot? Morda pa bi bilo koristneje in bolj poceni izbrati državo, ki ji želimo in zmoremo biti podobni, nato pa povzeti njene rešitve za zdravstvo, namesto da že leta in leta plačujemo preštevilne birokrate, da nenehno poganjajo svoje mline? Avstrija, ki smo ji kulturno in zgodovinsko najbolj podobni, kar dobro deluje. Le BDP ima višji. Če bi se zgledovali po njej, bi se tudi slovenski BDP verjetno zvišal.

Za takšne odločitve imamo seveda vsakokratne ministre in premiere. Imamo jih, da določijo prioritete in jih tudi uresničijo. Kdor nima vizije, se ukvarja z drobnarijami. Ker niso naredili nič večjega, zdaj ni druge rešitve, kot da zdravstvo dokapitalizirajo. Ne bo prvič in tudi zadnjič ne. Vrtenje v istem krogu – kot že dvajset let – očitno ne prinese rešitve. Nesposobnost upravljanja države je najdražja za državljane.