Dom in svet: Koalicije v Evropi

Moč je v mednarodni politiki središčni koncept, politika je tekma za moč, pa vendar je v svetu čedalje več razpršene moči, celo razprava o moči majhnih držav ni več smešna. Majhnost ni vedno povezana s številom prebivalstva ali velikostjo ozemlja, šteje kvaliteta. Za manjše države je strateškega pomena, kako pravilno razvrstijo prioritete, uresničujejo nacionalne interese, poiščejo zanimive niše. Ta vprašanja pritiskajo na Slovenijo zdaj, ko se članice v EU razvrščajo na novo, med njimi je vedno več razlik, nastajajo povezave, drugačne od teh, ki jih poznamo.

V Evropski uniji imajo največ moči velike države, toda zanimive so tudi nekatere majhne, izstopajo z zanimivimi stališči. Bolj od velikih so zainteresirane za skupno dobro, mednarodno solidarnost, človekove pravice, majhne države so velikokrat nevtralnejše in zato lažje posredujejo med različnimi pogledi drugih... Slovenija ni zanimiva majhna članica EU. Ne izstopa po ničemer, razen po sporu s Hrvaško. Njeni odnosi z Rusijo na primer, sama se večkrat vidi v vlogi nekakšne posrednice, so bizarnost. Mučna dilema ostaja, ali razmerje z Moskvo koristi slovenskim nacionalnih interesom in odnosom z Unijo, ne glede na določeno gospodarsko korist, pri čemer je menjava vse bolj skromna.

Majhne države si lahko privoščijo manj napak in potrebujejo bolj resno politiko. Biti morajo boljše od velikih, da jih sploh opazijo, in potrebujejo jasna stališča, da lahko zanje pridobijo druge. Običajno so spretne v sklepanju koalicij in interesnih povezav, kot denimo Beneluks ali nordijski svet. Slovenija pa izstopa predvsem po tem, da največkrat nima lastnega stališča. Zakaj je tako nezanimiva v Evropi? Ker je brez mnenja.

V takšni konstelaciji je stvarna bojazen, da bo ostala v praznem prostoru. Evropski think-tank ECFR je objavil analizo možnih koalicij v Evropski uniji. »Evropa več hitrosti, to je diferencirana integracija z naprednim jedrom in pridruženo periferijo, bi lahko bila model prihodnjega sodelovanja v EU.« Raziskava je preverjala potenciale med evropskimi državami. Razvrstili so jih v pet skupin: »ustanovnih šest« članic EGS, »velikih šest«, »bogatih sedem« (Avstrija, Danska, Švedska, Finska in Beneluks), »južnih sedem« mediteranskih držav in višegrajsko četverico. Nekatere skupine se delno prekrivajo, sedmerico držav – Nemčija, Francija, Italija, Nizozemska, Luksemburg, Belgija in Španija – pa je v sredici prepletajočih se povezav. Nekateri so zunaj: treh baltskih držav, Slovenije, Hrvaške, Bolgarije in Romunije niso raziskovalci umestili nikamor.

Vprašanje »variabilne geometrije«, ki se bo izkristaliziralo po nemških volitvah, sili Slovenijo v razmislek, ki ga nima. Ne glede na njeno članstvo v evrskem območju in schengnu ni vključena v nobeno od hitrih, jedrnih skupin. In treba je vedeti, da je strinjanje o fleksibilni Evropi precejšnje. Ko je pred časom bruseljski inštitut preverjal javno mnenje v državah EU, se je pokazalo, da številne članice podpirajo koncept. Nasprotujejo mu predvsem tiste, ki slutijo, da bodo ostale na obrobju. Ne gre samo za prestiž, gre tudi za denar, po odhod Britanije ga bo bistveno manj.