Tiskane izdaje
Za politični establišment v Evropi so razmere že dlje časa krizne, zdaj so véliki prelom pokazale tudi francoske predsedniške volitve. Zgodilo se je prvič, da so v kaki veliki zahodnoevropski državi volitve izločile obe veliki tradicionalni stranki, socialiste in republikance. V drugem krogu se bosta pomerila Emmanuel Macron in Marine Le Pen, ki ne pripadata ne enim ne drugim. Nista del stare levo-desne paradigme, izrecno sta se distancirala od političnega mainstreama. Favorit − njegovo gibanje predstavlja radikalno sredino, nekateri ga primerjajo s »tretjo potjo« Tonyja Blaira − ne bi nikoli prišel tja, kjer je, če ne bi bila Mitterrandova socialistična stranka mrtva in če ne bi bili republikanci paralizirani.
Prostrana krajina nezadovoljstva je postala prazen prostor, ki ga klasične politične strukture niso več sposobne zapolniti; pri čemer je posebno pomenljivo, da nikjer ni levice z modernim političnim programom. Vse je postalo nekako »post«: gledamo poststranke, postvoditelje, postdemokracijo.Zaton levosredinske in desnosredinske politične strukture, ki je obvladovala povojno evropsko politiko v Franciji, zdaj pa prvič po 60 letih vodilni stranki nista prišli v drugi krog tekme za Elizej, je del širšega trenda. To nista samo Donald Trump v Združenih državah in brexit na Otoku. Ob lanskih predsedniških volitvah smo opazovali, kako stabilnost Avstrije razpada. Prvič po letu 1945 sta etablirani stranki – vedno sta vodili Avstrijo, ali sami ali v koaliciji – v drugem volilnem krogu ostali brez svojega kandidata. Dotlej so socialdemokrati in konservativci ljudske stranke skupaj dobivali več kot tri četrt odstotkov podpore. Nato sta se pomerila skrajni desničar Norbert Hofer in predstavnik Zelenih Alexander Van der Bellen, slednji je zmagal. V tekmi je bila zanimiva tudi neodvisna kandidatka Irmgard Griss, bivša predsednica vrhovnega sodišča, v politiki se je pojavila prvič in dobila skorajda petino glasov.
Podobno tendenco, razkrajanje velikih strank in pojavljanje novih fenomenov, lahko v Evropi zasledujemo že nekaj časa. V Španiji je po letu 2014 postal znanilec tektonskih premikov levi pojav Podemos, ki je izšel iz gibanja Indignados, španska demokracija je bila ves čas prej bipolarna. Na oblasti so se v dolgih, desetletnih valovih varno izmenjevali socialisti in konservativci, nobena druga stranka ni prišla niti blizu. Zatem je dvopolnost začela razpadati.
In naposled Italija, ki jo nekateri že več let razumejo kot laboratorij populizma, kjer se kruši tradicionalni politični sistem, to pooseblja Beppe Grillo. Leta 2009 je vstopilo na prizorišče njegovo Gibanje 5 zvezd, obljubljalo je politiko, drugačno od etabliranih strank, nastopilo je proti korumpirani garnituri, proti »kasti«. Kot v Evropi nasploh je v tradicionalno proevropski Italiji vse več evroskepticizma, ta določa tudi skrajno desnico, Severno ligo Mattea Salvinija, ki se navdihuje pri brexitu in Nacionalni fronti, ustvariti hoče lepenovsko stranko. V Italiji bodo volitve verjetno prihodnjo pomlad.
