Tiskane izdaje
Donald Trump je pokvaril vse, srečanja z njim so vedno mučne improvizacije, Emmanuel Macron, podobno kot ameriški predsednik, je pritegnil največ zanimanja in bil najbolj zagnan, Theresa May rahlo odsotna, Justin Trudeau simpatičen, Šinzo Abe je prinesel temo Severne Koreje na omizje velikih, doajenka Angela Merkel je povedala svoje, ko je bil vrh G7 mimo. In tu je še gostitelj, Paolo Gentiloni. Znašel se je na čelu vrhunskega srečanja, ukrojenega za Mattea Renzija, usmerjal je težaven, kompleksen dnevni red, toda za Italijo najpomembnejše vprašanje je ostalo prezrto. Ko je italijanski premier govoril o afriških migracijah, se Trumpu ni zdelo niti, da bi si nadel slušalke in slišal prevod.
Italija je na dnevni red G7 uvrstila migrantsko vprašanje. Vrh je organizirala na Siciliji, tja prihajajo stotisoči iz severne Afrike, lokacija je bila simbolna, s samim prizoriščem je afriško celino postavila v fokus. Voditelje najbogatejših držav je poskušala prepričati v pozitivne učinke zakonitih migracij, ki naj omejijo nevarna prečkanja morja in eksodus čez Sredozemsko morje. Italijanska vojska, ladje obalne straže in nevladne organizacije rešujejo iz morja na desettisoče ljudi, kljub prepovedi izkrcanj v času vrha so na drugi strani otoka, v Trapaniju, pristali novi čolni, prepolni prišlekov. Italijanska država si krčevito prizadeva za investicije v kontinent, z več pomoči bi lahko potencialne migrante prepričali, naj ostanejo doma.
Gostitelj Gentiloni je v uvodnem nagovoru pozval k novemu »partnerstvu« med najrazvitejšimi industrijskimi državami sveta in Afriko, potrebni so naložbe in razvojna pomoč. Italija je v Taormino povabila voditelje Tunizije, Nigerije, Nigra, Etiopije in Kenije. Kenijski predsednik je nagovoril vélike, predsednik Nigra jih je pozval, naj končajo libijsko krizo in izpolnijo obljube o pomoči. Niger je ena glavnih tranzitnih poti za afriške migrante na poti prek Libije v Evropo. Postali so breme Italije, leta zapored se sama spopada z množičnimi prihodi priseljencev in beguncev, še posebno iz Libije, migrantski tok proti evropskemu kontinentu je najmočnejši v Italiji. Oblasti v Rimu si prizadevajo zajeziti prihode s stabilizacijo Libije, za pomoč ves čas moledujejo Evropsko unijo, vendar posluha ni.
To je tema, ena najbolj odioznih za aktualnega ameriškega predsednika, tiskovne agencije v svojih poročilih niso prezrle, kako nazorno je kazal, da mu ni mar, na neki točki je obsedel z zaprtimi očmi. Britanska premierka je prizorišče vrha tako ali tako zapustila že v petek zvečer. Združene države in Velika Britanija so italijansko zamisel precej zavrgle in blokirale prizadevanja za partnerstvo z Afriko, namesto tega so terjale več pozornosti za evropsko varnost.
Na Siciliji se je končalo še eno improvizirano srečanje in ponovno je očitno, da je čas, ko so tempo narekovale nekdanje industrijske države, mimo. Razmerja moči v svetu so se spremenila, mnogo bolj reprezentativen mednarodni forum je postala, denimo, skupina G20. Po mučnem vrhu v Taormini je model G7 videti zelo odvečen.
