Dosje/Analiza: Nova politična geografija Evrope

Kriza je radikalno preoblikovala celino, to ni več Evropa, kakršno poznamo. Celotno razpravo obvladuje krizno upravljanje, normalna politika se je umaknila krčenju in rezanju, proračunskim primanjkljajem in strukturnim reformam. V imenu »vitke države« izginja skoraj vse, kar zagotavlja država, iz dneva v dan je manj pravic državljanov. Večina se ukvarja z golim preživetjem.

V temelju se je spremenili pogled Evropejcev na Unijo: kar je bil včasih prostor vladavine prava in evropskih vrednot, se zdaj kaže kot ekonomska devastacija, čisti neoliberalizem brez demokracije. Evropa je postala precej avtokratska in precej nemška. Ekonomska kriza je politično centralizirala Evropsko unijo, spremenili so se načini odločanja. Suverenost se je od nacionalnih držav in parlamentov preselila k nadnacionalnim institucijam, za številne članice evrskega območja je nova oblast razvpita trojka. Najdaljša kriza v zgodovini Evropske unije pa ni videti ciklična, temveč strukturna, ni več jasno, kaj je evropska prihodnost.

Erozija Evrope

Medtem ko se uveljavljene politične stranke borijo za preživetje in se povsod povečujejo evroskepticizem, nacionalizem in populizem, pa najbolj izstopa nova politična geografija kontinenta. Evropska unija je politično razdrobljena in ekonomsko razdejana, do roba je prišel konflikt med centrom in periferijo.

Celo države, ki so vedno veljale za evropsko sredico, zdaj bolj težijo k obrobju, kakor k jedru. Periferija je vse večja, center je vse manjši, predstavlja ga v glavnem samo še Nemčija. Asimetrija EU je izstopajoča. S krizo so prišle na plan razlike, ki so se zdele v združeni Evropi presežene: nekdanji razkol med Vzhodom in Zahodom, starimi članicami in tistimi, ki jih še vedno poimenujemo nove, je zamenjal konflikt med bogatim Severom in revnejšim Jugom. Prevladali so stereotipi o »krepostnem« severu celine, ki zna upravljati svoja gospodarstva, in »malopridnih« sredozemskih državah, ki trošijo preveč in so del skupine Piigss. Pripadnost enemu ali drugegemu je stvar ratingov, deficitov, številk, prvo in zadnjo besedo imajo pričakovanja trgov in ocene bonitetnih hiš. Evropska ekonomska kriza je z razdorom Sever-Jug postala imanentno politična kriza.

Evropska unija ni bila nikoli posebno prepričljiv primer demokracije, povezovanje je bilo desetletja izključni projekt elit. Famozni demokratični deficit je obstajal od začetka, vendar javnosti ni pretirano vznemirjal. Fiskalni pakt pa je zarezal v sredico, pokazal, da demokracija ne dopušča več izbire. Vlade so ne glede na barvo zavezane rigoroznemu varčevanju. Usodo kroji ekonomski direktorij EU, triumvirat evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Je predstavniška demokracija sploh še skladna z ekonomsko politiko EU, se sprašujejo Jürgen Habermas, Ulrich Beck, Robert Menasse. Trk je celo v komisiji: komisar Olli Rehn je med glavnimi zagovorniki trojke, ki da je ključna za obnovo verodostojnosti evra; njegova kolegica, podpredsednica komisije Viviane Reding pravi, da bi jo bilo treba razpustiti. Evropa za reševanje svojih težav ne potrebuje IMF, je izjavila poleti. Strategija in politika reševanja zadolženih je spodletela celo po prepričanju Mednarodnega denarnega sklada.

In vendar, bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste. V trojko je naperjena ost protestov v državah, ki so bile prisiljene v krizi zaprositi za pomoč, najizraziteje v Grčiji. A medtem ko javnost prevprašuje evropsko ekonomsko politiko in zahteva več politične participacije, sama ne more spremeniti nič. Trojka ne uničuje samo gospodarstev, ampak tudi nacionalno digniteto držav, ljudje izgubljajo družbeni status in materialno varnost, vse več Evropejcev se počuti kronično odvečnih. Toda prekariat, ta novi družbeni razred, ki je zamenjal proletariat, je brez politične in ekonomske moči.

S krizo se hitro povečuje evroskepticizem. Zaupanje v Evropo je rekordno nizko in spodjeda demokratično legitimnost. Nova politična gibanja, ki dobivajo veliko podpore, so navadno protievropska in niso sila, ki bi države članice lahko prisilila k spremembi varčevalne politike. Vladne garniture s strahom pogledujejo proti evropskim volitvam prihodnje leto, nakazuje se precej bolj evroskeptičen parlament kot kdaj prej. Rešitev za krizo vidi politika v nadaljnji integraciji, počasi se pomika k bančni uniji in tesnejšemu fiskalnemu povezovanju naproti, a ni jasno, kako bi v bližnji prihodnosti lahko prepričala javnost v za to potrebno spremembo evropskih pogodb.

Evropa je ostala brez opozicije, brez alternative, brez idej.