Družba Martina Krpana

Učbeniške definicije so pogosto zapletene in ne spodbujajo k preizpraševanju.

Objavljeno
27. september 2014 21.57
cma_igrisce
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
Šola naj bi učence naučila razmišljati. Naj bi, ker, kot opozarjajo posamezni učitelji, strokovnjaki in starši, tega ne počne. Namesto tega jih velikokrat sili, da si zapomnijo nove in nove podatke. Tako morajo denimo že v četrtem razredu poznati natančno definicijo, kaj je to družba. Tako, kot je ta zapisana v učbeniku. Kaj je družba? Zame je to skupnost ljudi, ki sobiva v neki državi. Učbeniška definicija, ki jo morajo učenci znati na pamet, je veliko bolj zapletena, predvsem pa je potem, ko se jo otroci enkrat naučijo na pamet, zapečena v možgane in zato se o njej ne preizprašujejo. Seveda je treba vedeti, kaj je družba, ampak ali je smiselno, da je treba definicijo znati na pamet v točno taki obliki, kot je v učbeniku? Še posebej če jo učenci lahko vedno, ko jo potrebujejo, poiščejo na spletu?

»Naučite otroke misliti. Naj imajo svoje mnenje, naj izrazijo svoja čustva, ne jih učiti gore podatkov, ki jih pozabijo čez en teden,« je učiteljem že pred časom položila na dušo uspešna podjetnica, ki je, ko je otroka vpisala v srednjo šolo v Kaliforniji, nenadoma ugotovila, da ta ne zna povedati, kaj čuti ob prebiranju knjige, niti ne zna razmisliti, kaj mu ta sporoča. Zelo dobro pa jo je znal obnoviti.

Tudi učitelji, ki prek krožkov za razmišljanje v šole vnašajo De Bonovo tehnike lateralnega razmišljanja, opozarjajo, da morajo učenci prepogosto zgolj obnoviti besedilo, s čimer ne bodo pridobili ničesar pomembnega za življenje, nihče pa od njih ne terja, da bi razmislili, kako bi se lahko denimo zgodba drugače zaključila. Kako bi se Martin Krpan s soljo preživljal danes? Odgovor na to vprašanje bi že spodbudilo razmišljanje izven okvirjev in ustvarjanje novih idej.

Kaj bi se zgodilo, če bi učenci za domačo nalogo namesto pisanja odgovorov na vprašanja v delovnem zvezku ali učbeniku, morali doma razmisliti in potem naslednji dan učiteljici zastaviti tri vprašanja?

Zakaj je tako? Mnogi s prstom kažejo na prenapolnjene učne načrte, ki učiteljem ne omogočajo, da bi delovali zunaj začrtanih okvirjev, saj morajo izpeljati zastavljeni program. Bi torej bilo treba spremeniti učni načrt? Morda. A to je zapleteno in dolgotrajno početje. Ker pa se nad pomanjkanjem razmišljanja ne pritožujejo vsi učenci, je rešitev nemara drugje. Morda bi zadoščalo, če bi bili učitelji, ki imajo v sicer centraliziranem šolskem sistemu vendarle tudi veliko avtonomije, malo bolj drzni in samozavestni. Kje pa piše, da se morajo držati vsake črke učnega načrta? Držati se ga morajo do te mere, da učenci pridobijo potrebno znanje, ki ga v osnovni šoli preverjajo z nacionalnim preizkusom, v srednji pa z maturo, ampak še vedno ostaja dovolj prostora, da jih naučijo tudi razmišljati.

Zakaj je učenje razmišljanja potrebno? Z razmišljanjem spodbujamo nove ideje, rešujemo probleme in ustvarjamo vrednost. Pomembno je za blaginjo vseh, kljub temu pa je bilo doslej prepuščeno posameznikom, na primer inovatorjem in izumiteljem; skupnost kot celota ga ni posebej krepila. Tako kot kreativnost je tudi razmišljanje veščina, ki se jo lahko in predvsem moramo naučiti. In čeprav sta tako razmišljanje kot kreativnost ključna za osebni in družbeni razvoj, jima v šolah namenjajo zelo malo časa. Prav Edward de Bono, mislec, ki je iznašel tehniko šest klobukov razmišljanja, s katero lažje in brez konfliktov pridemo do rešitve zapletenih problemov, je poskrbel za izraz »misliti izven okvirjev« (out of the box), čeprav danes raje uporablja izraz lateralno razmišljanje. Tega v družbi zelo cenimo, a ga ne krepimo oziroma ga jemljemo kot samoumevnega ali kot naravno danega.

Država, v kateri živijo bolje izobraženi ljudje, ima pred drugimi veliko prednosti in hitreje ekonomsko, pa tudi kulturno in socialno napreduje. Zato bi bilo smiselno, da učitelji ne bi čakali na »maj«, ampak bi vsak zase razmislil, kaj lahko stori, da bi pri učencih spodbudil razmišljanje. Treba je poznati besedo definicijo družbe, ampak enako pomembno je znati razmisliti, kaj bi s to družbo počel Martin Krpan danes.