Drži se, prijatelj!

Za novinarstvo je najslabše, ko novinar postane zgodba. To je, še posebno v vojnem ali kriznem poročevalstvu, etično nesprejemljivo. A bolj brutalni ko postanejo konflikti, teže je poročati s kraja dogajanja in bolj ogroženi s(m)o novinarji.

Sirija je najbolj krvava vojna našega časa. Vojna, kjer so padla še zadnja »pravila« bojevanja. Vojna, v kateri ne veljajo nikakršne konvencije. Vojna, ki si sproti izmišljuje nove oblike krvoločnosti. Vojna mnogih. Tako sil kot interesov. Vojna, ki je vzela že 120.000 življenj in z domov pregnala sedem milijonov ljudi. Skoraj tretjino prebivalstva. In vojna, iz katere skoraj ni več mogoče poročati. Večjega darila si ne režim predsednika Bašarja al Asada ne skrajni islamisti, ki so ukradli sirski upor, ne bi mogli želeti.

Režim v Damasku že vse od začetka spopadov izjemno pozorno izbira, katerim novinarjem bo odobril vizum. Ko »izbranci« pridejo v državo, jim na vsakem koraku sledi režimski agent, zato je z režimske strani skoraj nemogoče svobodno poročati. Številni novinarji, ki niso dobili vizuma ali pa so se želeli brez režimskega nadzora prepričati o dejanskih vzrokih in posledicah sirske vojne, predvsem usodi navadnih ljudi, s(m)o bili primorani v Sirijo vstopati s severa – s turške strani. Legalno in ilegalno. Z veliko tveganja.

Pred nekaj meseci se je po severni Siriji še nekako dalo opravljati naš poklic. Hoditi in se voziti okoli. Pogovarjati se s čim več ljudmi in različnimi viri. Natančno opazovati in opisovati. Uporniki in aktivisti so – to je treba priznati – tuje novinarje v prvem obdobju vojne sprejeli odprtih rok. Le mi smo namreč lahko povedali »njihovo zgodbo«. A z islamističnim prevzemom upora – posledico, in ne vzrokom – so se stvari radikalno spremenile. Pred kakim letom dni so začeli pripadniki skrajnih skupin in organiziranih kriminalnih združb serijsko (in organizirano) ugrabljati novinarje. Večinoma iz zahodnih medijskih hiš, od katerih so seveda pričakovali lepo odkupnino. V nekem trenutku je bilo v Siriji hkrati ugrabljenih kar 42 novinarjev. Stvari so ušle izpod nadzora. Ugrabitve so – predvsem na uporniški strani fronte – postale epidemične. Najprej kot del »vojne ekonomije«, potem še del kot »svete vojne«. Še zlasti po razglasu vodilne islamistične skupine, da je treba vse, ki so videti kot novinarji in se obnašajo kot novinarji, »obravnavati« kot vohune in jih pridržati. To se je zgodilo pred nekaj tedni. Ugrabitve novinarjev so postale vojni cilj, novinarji pa smo postali vojni plen. Veliko medijskih hiš se je odločilo, da o ugrabitvah svojih poročevalcev ne bo pisalo – ponavadi v dogovoru z obveščevalnimi službami. To je zadnjih nekaj let ustaljena praksa. Nekatere medijske hiše so iz ugrabitve svojih novinarjev naredile velike zgodbe. Vsi pa so le želeli rešiti svoje ljudi. Legitimno.

Poznam nekaj novinarjev, ki so bili ugrabljeni. Nekaj jih je bilo izpuščenih. Nekaj jih je še vedno v Siriji. Nekateri so izginili.

Četrtega septembra so islamisti ugrabili mojega dobrega španskega prijatelja, s katerim imava dolgo skupno zgodovino in s katerim sva skupaj načrtovala celotno septembrsko poročanje iz Sirije in Turčije. Na teren sva odšla kot ekipa. Vrnil sem se sam. O tem sem dolgo molčal, saj so tako želeli njegovi sorodniki in delodajalci. Zdaj lahko povem(o), da ga je ugrabila ena izmed skrajnih islamističnih skupin in da nestrpno pričakujem(o) novice. O podrobnostih ne želim pisati.

Prijatelj, tale kolumna je namenjena tebi. Bodi močan!