Tiskane izdaje
V času referendumske drame na Otoku se je prijela primerjava članstva v čedalje bolj prepleteni EU z umešanim jajcem: rumenjaka in beljaka ni mogoče več ločiti. Čeprav je Združeno kraljestvo ves čas članica bolj napol, saj je na številnih področjih dobilo poseben status, bo proces ločevanja nadvse zapleten in nepredvidljiv. Težak bo ne glede na cilj, ki si ga bodo v Londonu postavili ob začetku pogovorov najprej o izstopu in nato o prihodnji ureditvi odnosov.
Ob vseh drugih vprašanjih, ki se počasi odpirajo v razpravah, bo med najkočljivejšimi vprašanje proračuna EU. Velika Britanija je kljub razvpitemu popustu, ki ga je v osemdesetih letih s sloganom Svoj denar hočem nazaj! izbojevala premierka Margaret Thatcher, druga največja plačnica v proračun EU. Vanj je lani vplačala 11,5 milijarde več, kot je dobila iz njega. Skupno je imela večji neto prispevek le Nemčija, a na prebivalca plačujeta več od Velike Britanije samo Švedska in Nizozemska.
Če bi z izpeljavo brexita iz Londona prenehala prihajati nakazila, bi nastala velika proračunska luknja. Razprava, kdo bi jo lahko zapolnil, se še ni zares začela. EU ima sedemletni proračunski načrt in v njegovem okviru nato sprejema letni proračun, ki se giblje okoli 140 milijard evrov. Če Velika Britanija ne bi bila članica EU do leta 2019, bi morali veljavni proračunski načrt skrpati za dve leti. Spiegel piše o izračunih nemškega finančnega ministrstva, da bi morali plačati 4,5 milijarde evrov na leto več.
Med 28 članicami Unije je le deset neto plačnic. Drugih 18 plača v proračun manj, kot dobi iz njega. V višegrajskih državah, ki v zadnjem obdobju veliko razpredajo o krivicah v EU, so debelo v plusu. Poljska, denimo, je lani dobila skoraj deset milijard evrov več, kot je vplačala. V Sloveniji je bilo naštetih 579 milijonov. Da bi prejemnice lahko ostale v bolj ali manj enakem položaju, bo delež, ki ga je doslej zagotavljala Velika Britanija, moral plačati kdo drug.
Navdušenih kandidatov za plačila ni. Čeprav so vsote razmeroma nizke − 4,5 milijarde je 0,15 odstotka nemškega BDP −, bi plačniki težje upravičili višje izdatke pred domačo javnostjo. Tudi zato, ker na vzhodu EU, ko bi morali sodelovati v delitvi begunskega bremena, niso pokazali niti kanca solidarnosti. Zato bi bilo optimalno, če bi Združeno kraljestvo − ki je vedno glasno kritiziralo proračunsko usmeritev − ne glede na uradni brexit ostalo čim bolj tesno povezano z EU.
Takšna mehka različica brexita bi pomenila, da bi London še naprej moral plačevati v bruseljsko blagajno, če bi hotel obdržati dostop do notranjega trga EU. To pravilo velja za Švico ali Norveško. Kdo od evrofobov se bo moral vprašati, ali smo se za to borili. Sodelovanje Velike Britanije v razpravah o delitvi kolača EU ni nujno odveč. Vedno so namreč bentili, da namenjanje treh četrtin proračuna EU kmetijstvu in manj razvitim regijam ni spodbudno znamenje za Evropo 21. stoletja.
