Tiskane izdaje
Ta teden bi moral odreagirati — pa nisem — na novico, da je Janković ukazal mestnim redarjem odkleniti napačno parkirane avtomobile okrog dvorane v Stožicah, kjer je bila gneča zaradi nekega koncerta. Ko so mi to povedali, je bila novica že skoraj pripravljena za takojšno objavo in sem si v brado zamrmral, češ, koga pa to zanima tak kao breaking news.
Sčasoma se je izkazalo, da to očitno briga res nič koliko ljudi. Ljubljančani in najbrž tudi nemalo Slovencev iz krajev, kjer sploh nimajo problemov s parkiranjem ali kaj šele lisic, so se že nekaj dni spuščali v iritantno in irelevantno debato na temo, ali ima župan — in to tak, kakršnega imamo tukaj: absolutističen in samovoljen po naravi, obenem pa ljubljeni mesija - pravico prositi mestne redarje ali jim priporočiti, svetovati, ukazati, whatever, naj ne zaklepajo prekrškarjev, če se mu zdi to neprimerno ali celo krivično zaradi take in take situacije. Mediji so bili naenkrat polni kreganja med zagovorniki in nasprotniki Jankovićeve permisivnosti, na čelu z uredniki in novinarji, analitiki in komentatorji.
Toda to še ni bil najbolj kronski dokaz za mojo napako. Da sem sodil po sebi, po svojih netipičnih interesih, ne da bi se poskušal vživeti v male in velike moraliste, ki jim ni vseeno za pravno državo in delovanje po pravilih ali zdravi pameti, se je izkazalo šele čez nekaj dni. Razvedelo se je namreč, da je bil pred koncertom in po njem na severni obvoznici popoln kaos in da so se ljudje po polžje premikali tam mimo tudi do pol ure.
Šele takrat sem do neke mere izgubil živce in sem ne sam pri sebi in ne z izbranimi besedami izjavil, da pa to res ni novica, ki bi jo bilo vedno objaviti. Pomislite, kaj takega! Ljudje so stali pol ure na obvoznici! In to verjetno celo tisti, ki so se samo slučajno peljali mimo Stožic! Dajmo v časopis to bando! Objavimo to tragično zgodbo!
Pa še nisem nehal! Kot da že to ne bi bilo dovolj, sem se cinično izražal do ljudi, ki bi jih utegnilo zanimati epohalno dejstvo, da je ta in ta na lepem postal svetovalec v kabinetu enega od ministrov.
Ali še znate našteti, za kaj vse ste si že upali reči, da je to in to drugorazredna ali ideološka tema ali pesek v oči ali po domače odvračanje pozornosti od bistvenih problemov, ki nas tarejo? Ne, ker se ne spomnite vsega, saj to govorite tako rekoč vsak dan. To so po vašem prepovedane teme.
Po drugi strani pa se vendarle trapite s psevdonovicami in moralnimi dilemami in krivdo in grehom za zločine in prekrške, da so se ljudje na cesti cijazili pol ure mimo frekventnega odseka ali da je iks-ipsilonu dal državno službo tisti, ki komaj čaka, da nas odpustijo!
Že dolgo se veselim, da bom v kolumni enkrat citiral odlomek, konkretno začetek znamenite Muce Copatarice Ele Peroci. V bistvu sem samo čakal na pravo priložnost, da se bo ja prilegal témi. Nisem prepričan, ali je to to, vendar preprosto ne zdržim več.
»V mali vasi so majhne hiše in v vsaki hiši so otroci. V pisanih srajčkah so in obuti v rdeče in modre copatke. V tej vasi je lep red. Vse hiše v vasi so bele, vse strehe na hišah so rdeče, vsa okna imajo zelena polkna, dvorišča so pometena in cesta je gladka.«
To me asocira na Truman Show: popoln svet pod kupolo, kjer živimo po scenariju.
Naprej:
»Vse je v najlepšem redu, le otroci so neredni. Zvečer, preden ležejo spat, nikoli ne pospravijo copatk za seboj. Drugo jutro jih iščejo pod mizo, za pečjo, na stopnicah, v vozičku, med drvmi, v žepu očetove suknje in po dolgem iskanju najdejo eno copato v kuhinji, drugo v sobi.«
In potem ta mojstrski obrat, s katerim pisateljica vpelje zaplet po pičlih stodveh besedah ekspozicije:
»Neko jutro pa, ko so že v vseh hišah v mali vasi kuhali zajtrk in so se otroci zbujali, je Janezek zaman iskal svoje copate.«
Celo načitani radi šimfajo Prešernovo in Cankarjevo svetobolje in fiksacije, ki da še danes definirajo dušo domnevno povprečnega in podzavestnega Slovenca.
Mene je pa groza takih tekstov, kakršna je ta benigna in v bistvu prisrčna pravljica. Groza me je tega Minimundusa, te ljubkosti. Otroške oči so le izgovor za »majhne hiške« in »pisane srajčke« in »lep red« in uniformno pobarvane hiše in strehe in polkna in »pometena dvorišča« in »gladko cesto«. Tu ne gre za doživljajski svet, ki bi ga bili sposobni razumeti le otroci, temveč za sublimirano obsesijo z majhnostjo, pritlehnostjo in bagatelnostjo in redom in čistočo in enakostjo.
Tu sploh ne gre za otroke. Otroci v tej pravljici so v bistvu odrasli, ki so si uredili svoj mali, idilični, vzorni, samozadovoljni, po meri malega človeka ukrojeni svet.
Toda v ta njihov svet nenadoma, ko najmanj pričakujejo — čeprav so si seveda sami krivi —, vdre kaos. No, negotovost in izguba, slepa pega in prikritost.
To je naš Hotel California. Kmečki turizem California.
To ni praznina pomanjkanja ali izpraznjenost sveta. To je samo zbeganost ob spoznanju, da je svet še vedno tak, kot ga poznamo, vendar ga več ne razumemo in se v njem ne znajdemo. Ni celovitosti in smisla. Manjka samo ena copatka: drugi, drugo, par, celota.
O, Muca Copatarica je genialna metafora za današnje slovenstvo: resda hudomušnejša, vendar bolj vzgojno nevarna, da ne rečem indoktrinantna, predvsem pa infantilizirana, s sladkorno peno pedagoškosti tapecirana adaptacija ad usum Delphini Šalamunovega »prehlajenega predmeta zgodovine«, »pohlevnega domisleka boga očeta«, »ideologov s svojimi cipami ideologijami«, »dresiranih intelektualcev s potečimi se ročicami«, tega pridnega, a zmedenega folka s svojimi »stopetintridesetimi ustavodajnimi telesi«.
Zato se ne smemo čuditi, če parkiranje na »pometenih dvoriščih« in prometni zastoji na »gladkih cestah« med Slovenci povzročijo tak nemir. Že tisoč let jim materinska roka avtoritete vsako jutro nasuje v krožnik toplega mleka Nestléjeve Cookie Crisp hrustljave žitarice z okusom čokoladnih piškotov in dodanimi vitamini in minerali, najde manjkajoči copatiteljček in odgrne trudne zastore na oknih, ki gledajo na prekleto obvoznico. To sta slovenski skrajnosti: navidez naš mali, varni, urejeni svet, ki pa je v bistvu monstruozno nepospravljen in grozeč, travmatičen.
In prav ta diskrepanca med čaščenjem reda in fasad in polken na eni strani in dojemanjem nepospravljenih copat kot malodane metafizičnega niča na drugi je ta življenjski minus, ki ga po mojem ne bomo mogli nikoli do konca pokriti.
