Ekrani v ogledalu: dolgčas disfunkcionalnih

Pravzaprav z novim sitkomom komercialne televizije, takole čez palec, ni nič narobe. Ima lušten napovednik, vsaka epizoda ima začetek, nasnet smeh občinstva in konec. Nič narobe. Dokler ne začnete razmišljati o tem, zakaj bi jo vsak teden gledali, in dokler se ne poskušate poglobiti v like, ki so v povprečju plitki.

V hiši so zbrani debelušna Slavica, njen čefurski partner Mirko in Slavičin zavrti sin Slavko ter šest prišlekov, ki so se odzvali na oglas za delo v zameno za stanovanje in hrano (neumna blondinka Vesna, butast dolenjski mehanik Boris, nerazumljivi Kitajec Scao Tan, zapiti upokojenec Rajko, gej Erik in brezbarvna bivša finančnica Betka). In imajo svinjo po imenu Žarko.

Hiša, ki je v lasti Štajercev Slavice in Slavka, v resnični resničnosti stoji v ljubljanskih Mostah. Poštar govori ljubljanščino. Skozi okno taiste hiše v eni izmed epizod navijači ljubljanske Olimpije mečejo razne predmete, potem ko jim druščina proda rumene navijaške šale in kape, prebarvane v zeleno s pralno barvo, ki jo na tekmi spere dež ... Skratka, najbrž se Čista desetka dogaja v Ljubljani, ni pa nujno.

Ta zborček bojda tipičnih disfunkcionalnih Slovencev v hiši v ljubljanskih Mostah nekaj dela. Kaj, ni jasno. Mirko, ker je - čeprav uporablja besede, kot je »drobnjakarsko« - menda čefur, kar naprej nekaj mešetari in preprodaja. Slavica ga podpira, dokler si obeta denar, seveda zato, da bi ji Mirko končno kupil kaj, s čimer bi se lahko hvalila pred avšastima prijateljicama. Slavko je labilen in dela, kar se mu reče.

Pri tem vloga prišlekov ni povsem jasna. V skladu s temeljno premiso, da tam živijo, ker nekaj delajo, naj bi delali, ampak v resnici nihče izmed njih ne počne prav veliko, čeprav so vsi po vrsti brez denarja. Mirko sicer nad prišleki bedi kot Veliki brat v resničnostnem šovu Big Brother in Slavica jih po potrebi strogo ošteje, ker je vendarle ex pripadnica JLA. Vsi skupaj pa se redno izpovedujejo v kopalnici (nukleus) in na stranišču (prišleki).

Mirko si je torej omislil neke vrste domači resničnostni šov, v katerem mu Boris izdela vodno posteljo iz balonov, polnjenih z vodo, ali pa avto veljaka inovativno predela tako, da mu namesto strehe namontira dva dežnika. Blondinka Vesna si vibrator pritiska ob čelo, ker ga je dobila od prijateljice, ki ji je rekla, da bi to reč morala imeti vsaka ženska, češ da deluje proti glavobolu. Starec Rajko Vesni gleda pod mini krilo, ko barvata steno Borisove nove delavnice. In Erik vseskozi nekaj menca in roke drži v poženščeni drži, ki je v resnični resničnosti značilna za gejevske pustne maske.

Smešno? Niti ne. In to je ključni problem tega sitkoma. Če ne bi bilo (preobilo) nasnetih intervencij lažnega krohotajočega se občinstva, bi pomislili, da gledamo družinsko nanizanko javne televizije, ki ni bila posneta v knjižnopogovorni slovenščini. Tako pa smo dobili enodimenzionalno smešnico z nasmeški, z enodimenzionalnimi liki, ki živijo v vse prej kot enodimenzionalnih razmerah. Dolgčas.