Tiskane izdaje
Glede na prvi del (od trinajstih) dokumentarne nanizanke Tito – zadnje priče oporoke na nacionalki bomo nekdanjega jugoslovanskega predsednika spoznavali skozi pripovedi ljudi, ki so ga poznali v različnih obdobjih.
Čeprav je bilo v prvo epizodo vpletenega tudi nekaj dokumentarnega gradiva, predvsem fotografij, predstavitev predvojnega revolucionarja temelji na spominih, kar je po eni strani dobro in po drugi strani slabo. Ker spomin po dolgih desetletjih od dogodkov postane luknjičav – nanizanka se začne z obujanjem spominov na pozna trideseta leta prejšnjega stoletja, ko so bili sogovorniki v dokumentarcu večinoma študentje –, ni najbolj verodostojen za dokumentarni prikaz človeka in okoliščin.
Po drugi strani so izjemno dragocene pripovedi živih prič zgodovine na pragu njihove smrti. Režiser Lordan Zafranović je vse prepustil njim, tako da v filmu ni drugega besedila, niti veznega. S tem se je izognil ideološki obarvanosti praviloma vedno ideologizirane teme Tito, hkrati pa generacijam, ki te preteklosti ne poznajo, otežuje razumevanje.
O pripovedovalcih razen njihovih imen ne izvemo dosti, kaj so bili v času, ko so bili Titovi sopotniki, ter tu in tam kakšen zgodovinski podatek, ki se izpiše na zaslonu, ne zadostuje pa za predstavitev konteksta. Zato so pričevanja zunaj konteksta včasih malo dolgočasna, tudi zato, ker vsi ne znajo dobro pripovedovati. Sami po sebi pa so, ker so večinoma Hrvati, povprečnemu hrvaškemu občinstvu bolj zanimivi kot slovenskemu, ki zanje prvič sliši.
Izjema v prvem delu je Zdenka Kidrič, partijska aktivistka in žena Borisa Kidriča, ki se spominja Titove karizme in občutka, da mu lahko zaupaš in da te razume. In seveda Herta Hass, Titova ljubezen iz predvojnega obdobja in mama Miša Broza, ki je v prvem delu osrednja in najbolj zanimiva protagonistka, ne le zato, ker tu po šestdesetih letih prvič govori za javnost, ampak tudi, ker pri 95 letih (zdaj je pokojna) govori izborno, natančno, s svežim spominom in iskrečimi se očmi med obujanjem časa, ko je vzplamtela in nekaj časa gorela ljubezen med njo, študentko ekonomije in partijsko aktivistko, ter revolucionarjem Brozom.
Tega, da jo je pozneje Tito zapustil, ni nikoli prebolela, vsaj tak je vtis, o njem govori občudujoče, z blaženim izrazom na obrazu in fotografsko spominjajoč se vsakega objema, poljuba in besede. Herta Hass, ki se je pozneje uveljavila kot ekonomistka, je za gledalce največji magnet in vredno bi bilo narediti film samo o njej. Z Brozom, čigar vzdevek je bil tedaj Stari, sta se spoznala leta 1937 v Parizu na veliki razstavi umetnosti in tehnike.
Če seriji po prvem delu očitamo odsotnost zgodovinskega konteksta, pa ima, najbrž nehote, neko drugo pomembno sporočilo. Fascinantno je namreč to, kako so bili Broz in njegovi mladi sopotniki kozmopolitski, zahajali so v evropske metropole Pariz, Madrid, Praga, Dunaj ..., preden so gazili blato in sneg v gozdovih. Da so lahko šli na predstavo ali razstavo, pač nekajkrat niso večerjali.
