Ekrani v ogledalu: nujnost tobaka in Mišine solze

Ugledni večerni termin na Pop TV je za nekaj časa okupiral resničnostni šov Kmetija išče lastnika. O tovrstnih oddajah smo na teh straneh že večkrat razmišljali, manj besed je bilo namenjenih že uveljavljenemu fenomenu, namreč, da se ta tip televizijske produkcije prek spletne strani in socialnih omrežij podaljšuje v druge medije. Za ustvarjalce tovrstnih oddaj je to predvsem način, kako k priljubljeni oddaji privabiti še več oglaševalcev, kako torej z njo dodatno zaslužiti. Če ta sicer pomemben vidik, ki usmerja oblikovanje tovrstnih vsebin, pustimo ob strani, velja analizirati uradno spletno stran Kmetije.

Ta je namenjena predvsem spremljanju najnovejših »dogodkov« na kmetiji, obenem pa predstavlja tekmovalce, voditeljico in komentatorje, postreže s Kmečkimi zgodbami v obliki izpovedi posameznikov, ki nam, denimo, naslikajo kmečko življenje izpred desetletij ali približajo pridelovanje soli oziroma delovanje ribogojnice v Piranu. Stran redni odjemalci televizijske verzije oddaje verjetno dojemajo kot njen naravni podaljšek, v katerem lahko poglabljajo svoje gledalske užitke ali potešijo radovednost, če se temu lahko tako reče. Za tiste, ki si s to snovjo niso ravno najbolj domači oziroma so do nje zadržani, pa ima vsaj novičarski del, ki nas seznanja z življenjem tekmovalcev na kmetiji, precej bizarne učinke, ki občasno delujejo tudi komično.

Že naslovi, kot sta »Miha meni, da bi jih Simon rad skregal« in »Zakaj je Miša jokala?«, pa tudi »Matej razjezil mešetarja« ustvarijo rahlo zbeganost, saj se ti izrazito partikularni, celo intimni stavki »obnašajo«, kot da imajo zvezo z nečim univerzalnim, kot da naslavljajo neko občo vednost. Ta strategija predstavljanja privatnega kot nečesa splošnega, ki, kot rečeno, (nehote) koketira z načinom delovanja komedije, se poveča, če preberemo celotno novico. Za primer navedimo zgolj del prve: »Matej je nato dejal, da se bo moral pri nakupu dobrin racionalno odločiti, saj bo najverjetneje moral kupiti tudi material za tedensko nalogo. Nato pa je prišla še večna tema: tobak. 'Med nami so tudi nekadilci... Zato naj dvigne roko tisti, ki je za to, da se na tržnici kupi tudi tobak,' je dejal Matej in člani družine – tudi nekadilci – so se večinoma strinjali, da je nakup tobaka nujno potreben. Situacijo je prekinil Simon, ki je dejal, da je ta pogovor popolnoma nepotreben, saj na tržnici ni drugih dobrin kot le material za opravljanje tedenske naloge, a so ga člani družine znova takoj zatrli.«

Takšne posrečene nelogične formulacije so za rezerviranega odjemalca tovrstnih vsebin tudi edina svetla točka. Če seveda odštejemo dobrodošlo okoliščino, da mu prelomnih uvidov o nujnosti tobaka in solzah neke Miše ni treba gledati v živo ali na televiziji.