Tiskane izdaje
Slovenska politika je pravo gojišče teorij zarote. Ne glede na to, v kateri tabor pogledate, povsod najdete cel kup bolj ali manj fantastičnih razlag za tako rekoč vsako politično potezo. Na desnici kolobarijo med udbomafijo, Kučanovim klanom, kaviarsko levico in kdo ve čim vsem, na levici pa so prepričani, da državo v resnici vodi temačna desničarska kabala, ki na skrivnih lokacijah posluša stare govore Augusta Pinocheta in je vedno le pet minut stran od državnega udara.
Toda teorije zarote so pravzaprav le odraz nezavedne želje ljudi po obstoju skupine posameznikov, ki bi dejansko vedela, kaj počne. Tipičen primer je Pahorjeva teza, ki jo je lansiral pred letom dni in po kateri so se ga »strici iz ozadja« prek koalicijske stranke Zares in ljubljanskega župana Jankovića želeli znebiti kot premiera. Pahor je takrat okrog sebe zbral četico preostalih ministrov in ministric ter pribil, da si Slovenija v kriznih razmerah ne more privoščiti politične krize, v isti sapi pa je še dodal, da bo še naprej lovil takrat silno popularni nemško-francoski vlak. Mimogrede, če vas to spominja na retoriko zdajšnjega premiera, se niste preveč zmotili.
No, leto dni pozneje, pravzaprav v tednu, katerega konec držite v rokah, pa je nekdanji premier obrnil ploščo in izjavil, da je za poglabljanje krize v bistvu kriva njegova vlada, saj menda ni prepoznala resničnih problemov. S tem je seveda v gnoj namočil vse tiste ministre in koalicijske stranke, ki so mu takrat dobesedno krili hrbet. Med drugim je potunkal tudi lastno SD in s tem naredil, kar smo tule napovedali že pred meseci: da bo stranko v imenu predsedniške ambicije zavrgel, ne da bi trenil z očmi.
Še hujše od odmetavanja nekdanjih političnih sopotnikov pa je Pahorjevo prepričanje, da je vse to popolnoma normalno. Kot da bi tudi pri tem veljalo, da se tistemu, ki prizna, pol odpusti. Toda dejstvo je, da tako kot sprejetje Janševega zlatega pravila ne bo čudežno ozdravilo slovenskih javnih financ, tudi Pahorjevo priznanje ne bo prepolovilo slabih bančnih kreditov dolgov.
Naj vas preprostost Pahorjevih izjav in njihova podobnost z retoriko zdajšnje oblasti ne zavede. Stvari še zdaleč niso tako preproste. Slovenija potrebuje tako preoblikovanje bančnega sektorja kot strukturne reforme na pokojninskem, delovnopravnem in zdravstvenem področju. Ne potrebujemo jih zato, da bi »pomirili finančne trge«, potrebujemo jih zaradi samih sebe. In tako, kot si je sedanji premier lani zatiskal oči pred nujnostjo strukturnih reform ter za to plačuje visoko ceno v javnomnenjskih raziskavah, tako je tudi nekdanji premier šele pred kratkim ugotovil, da so banke del problema in ne del rešitve.
No, morda mu delamo krivico. Morda si je v zadnjem letu res vzel čas, temeljito premislil stvari in se mu zdi, kakor da je doživel epifanijo. A žal je zgolj odkril toplo vodo. Kar je nekdanji predsednik SD z velikim pompom objavil pred nekaj dnevi, je bilo že dolgo časa znano. Navsezadnje so mu natanko to sporočali najprej volivci, nato pa še člani lastne stranke, ko so ga odpustili z vodstvenih položajev.
Pahorjeva izjava dokazuje, da stricev iz ozadja ni, da pa stric v ospredju pri odpravljanju krize ni vedel, kaj počne, za nagrado pa bi rad bil predsednik države. Spoznanje očitno še ni dovolj globoko.
