Tiskane izdaje
Trk svetov, ki spremlja reševanje grške krize, bi bil težko bolj očiten, kot je bil prejšnji teden v Luxembourgu. Finančni ministri članic območja evra so zadržani, bolj ali manj konservativni možje, ki bolj kot odmevne, retorično izpiljene nastope cenijo suhoparen, tehnokratski jezik. To je svet, v katerem se njihov grški kolega Janis Varufakis pet mesecev po prevzemu funkcije še ni najbolje znašel. Njegove frustracije z delom kolegov očitno postajajo čedalje globlje. Z realnostjo se noče sprijazniti.
Takoj po vrnitvi iz Luxembourga je zlil nezadovoljstvo na časopisnih straneh Irish Timesa in se pritoževal, da ministri nočejo razpravljati o tehničnih predlogih in vse prepuščajo tehnokratom iz institucij nekdanje trojke, ki nimajo demokratične legitimnosti.
V Atenah si namreč najbolj želijo politične odločitve o dolžniškem vprašanju, ki ne bo obremenjena s tehnokratskimi zahtevami in cilji bivše trojke. Ker naj bi voditelji članic poznali širšo sliko razsežnosti grške krize, bi bili po tej logiki primernejši za sprejemanje odločitev. Tako zaradi nekaj razlik, vrednih milijardi ali dve, ne bodo pripravljeni tvegati kolapsa. Navsezadnje, vse programe pomoči, z izjemo Cipra, so politično zakoličili prav voditelji članic.
Toda: v več kot petih letih po izbruhu krize se je položaj temeljito spremenil. V Atenah so podcenjevali nepripravljenost popuščanja od temeljnih načel evropskega boja s krizo. Če si država noče najprej pomagati sama in izpolniti danih reformnih zavez, ne more pričakovati nadaljnje solidarnosti. Siriza je z neuresničljivimi volilnimi obljubami »zajahala tigra«, ki ga ne obvladuje več. Na drugi strani je prešibka in nima vzvoda, da bi spremenila pravila igre v evru.
Tako se je Cipras spravil položaj, ko so bile na razpolago le še slabe rešitve. Z ideološko trmo je zapravil pripravljenost članic na razumen kompromis, ki bi upošteval napake dosedanje reševalne politike. Grčija je pod Sirizino vlado končala v recesiji, s prazno blagajno in na robu bankrota z grozečimi katastrofalnimi posledicami. Ker si skoraj vsi Grki želijo ostati v evru, si je težko predstavljati, da bi Sirizina vlada preživela bankrot, kaj šele grexit.
Taktika, s katero želi doseči sklenitev sporazuma pet pred dvanajsto, ko bodo v njegovih očeh voditelji bolj popustljivi, je igranje z ognjem. Kaj bi se zgodilo, če bi se na koncu kljub temu zalomilo? Ko nastopijo posledice napačnih odločitev, je že prepozno. Tudi v ključnih glavnih mestih so skrbno tehtali prednosti in slabosti vseh scenarijev. Zato ni bil bankrot nikoli vnaprej izključen, saj bi preveliko popuščanje Atenam in obstanek v evru za vsako ceno imela širše učinke.
Zaupanje v območje evra in njegovo konstrukcijo je bilo med krizo že tako temeljito načeto. Tudi upnice so zaostrile stališče in njihove vlade pred domačo javnostjo čedalje težje upravičujejo nadaljnjo pomoč državi, ki noče vrniti niti starih dolgov in graja vse naokoli. Ne glede na razplet Grčija v prihodnjih dneh potrebuje nov začetek. Prej ko bo zrelo spoznanje, da je »nadaljevanje enakega« polomija za vse vpletene, prej bodo Grki dobili novo upanje.
