Evropski (ne)red: Bruseljska supersila

Evropska unija niti v sebi ne prepoznava več nekdanje ambicije, da bi postala ena od supersil 21. stoletja. Z vsemi krizami in notranjimi razdori, ki že dolgo obremenjujejo njen vsakdan, si je oblikovala negativno samopodobo. Kot da je le še vprašanje časa, kdaj se bo zgodil naslednji padec. Evropa je sicer po številnih merilih najboljša na svetu, a zavedanja, da bo za ohranjanje takega položaja v nemirnem in dinamičnem svetu moralo biti veliko narejeno, skorajda ni. Če EU niti sama sebe, svojih institucij in pravil ne obravnava več resno, ne more pričakovati, da bo po svetu požela občudovanje. Zgodba s Ceto je pokazala, kakšen »cirkus« lahko postane evropska politika. Najvišji predstavniki Kanade so lahko vse skupaj opazovali, se nasmihali ali obžalovali dogajanje.

Unija bi iz polomije lahko potegnila pozitiven nauk in v prihodnje vnaprej postavila bolj trden sistem sprejemanja takšnih sporazumov, da se ne bi spet osramotila. V bruseljskih institucijah, v evropski komisiji še zlasti pod Jean-Claudom Junckerjem, radi kritizirajo članice, češ da ne izpolnjujejo raznih zavez in spodkopavajo verodostojnost Unije kot celote. Denimo v Bruslju da so sicer pripravili odlične načrte za uspešen boj z begunsko krizo, a glavna težava so članice, ker ne naredijo skoraj nič. Odsotnost samokritike je za institucijo, kot je evropska komisija, postala standard.

Ko so bile objavljene izjave digitalnega komisarja Güntherja Oettingerja o Kitajcih, Valoniji in gejih, so v Junckerjevem štabu raje nekaj dni molčali. Šele ko je medijski pritisk postal premočan, se je Oettinger le opravičil. Iz tega opravičila sicer izhaja, da ni najbolje vedel, kaj je sploh naredil narobe. Težava je, da bi kak jezikavi minister v vladah številnih članic težko politično preživel na položaju, če bi ga bremenile takšne izjave, kakršne so bile Oettingerjeve. Toda evropska komisije ima »višje« standarde.

Zgoditi se je moral še José Manuel Barroso, ki je bil pred Junckerjem deset let na čelu evropske komisije. Portugalec – v študentskih časih je bil maoist – se je zaposlil pri podjetju Goldman Sachs kot svetovalec za brexit. Tega mu seveda nihče ne more preprečiti. Tudi vsa pravila in kodeksi EU so bili upoštevani. Barroso bi težko našel drugo službo, s katero bi lahko bolje potrdil predsodke o svoji instituciji, ki krožijo med levimi in desnimi populisti.

Uradno je bilo kritike njegovega ravnanja razbrati kvečjemu med vrsticami. Notranje krhka Unija na mednarodnem odru zgolj čaka in opazuje. Raje se pretvarja, da se s Turčijo še resno pogaja o polnopravnem članstvu, kot da bi sprejela realnost takšno, kakršna je. Zgoditi se je morala odločitev za brexit, da so se začele resnejše razprave o krepitvi obrambnih zmogljivosti. V Natu delež ZDA v izdatkih za obrambo znaša skoraj tri četrtine in bolj izolacionistična ameriška politika je pustila EU samo v čedalje bolj nevarnem varnostnem okolju.