Evropski (ne)red: Polomija s Turčijo

V enem od prvih člankov, ki sem jih spisal kot berlinski dopisnik, sem se jeseni leta 2004 ukvarjal z Angelo Merkel, ki je kot voditeljica opozicijske CDU branila načrtovano zbiranje podpisov proti članstvu Turčije v EU. Iz ideje nikoli ni bilo nič in še istega leta so članice Unije sprejele odločitev, da bodo začele pristopna pogajanja z Ankaro. Za odločitvijo sta stala nemški kancler Gerhard Schröder in francoski predsednik Jacques Chirac. V Londonu so že tako vedno bili naklonjeni širitvi.

Kljub številnim kritikam v javnosti so bili evropski voditelji prepričani, da bi morali obravnavati vstopanje Turčije v kontekstu geostrateških razsežnosti. To je bilo kmalu po napadu 11. septembra 2001, obračunu s talibi v Afganistanu in napadu na Irak velika zgodba. Vprašanje, ali Unija sploh ima absorpcijsko sposobnost za sprejetje takšne države, je bilo drugotnega pomena. Pogajalski proces naj bi bil najboljši okvir za spodbujanje preobrazbe v Turčiji skladno z evropskimi cilji.

Sledila so leta razočaranj. Recep Tayyip Erdoğan je sprva resda kazal željo po evropeizaciji Turčije, a zadnja leta so bila polomija. Ravnanje po poskusu vojaškega udara je bilo le še pika na i. Tudi v EU je bilo veliko vzvišenosti in dvoličnosti. Pristopni proces nikoli ni dobil pravega zagona. Novi voditelji v Berlinu, Parizu in drugih glavnih mestih nikoli niso bili iskreni o evropski perspektivi Ankare. To so v Turčiji seveda zaznali in motivacije za preobrazbo je bilo še manj.

Poziv evropskega parlamenta k zamrznitvi pristopnih pogajanj je nadaljevanje takšne politike. Evropska komisija in članice Unije, ki odločajo o prekinitvi pogajanj, ga ne bodo uslišale. Četudi ne verjamejo v uspeh procesa, ga bodo vsaj uradno nadaljevale. Priznanje realnosti – tega, da Turčija ne more vstopiti v EU – bi bilo preveč tvegano. Erdoğanov odgovor, grožnja, da bodo izstopili iz begunskega dogovora z Unijo in spet odprli vrata beguncem, je videti bolj notranjepolitično motiviran.

Črni scenarij, po katerem bo Turčija odprla meje neorganiziranemu množičnemu prihodu beguncev v EU , krožijo že nekaj mesecev. Kupčija z Ankaro je za EU moralno, mednarodnopravno in politično kočljiva. Toda kot opozarja snovalec pakta, vodja možganskega trusta Evropska iniciativa za stabilnost Gerald Knaus, je edini načrt B postavljanje zidu in katastrofa, še največja v Grčiji. Položaj se je namreč temeljito spremenil. Tako tranzitne države na balkanski poti kot ciljne članice si želijo za vsako ceno preprečiti vrnitev kaosa. Zato je turški vzvod za izsiljevanje omejen.

Kakorkoli obrnemo – pakt s Turčijo je boljši od drugih realnih scenarijev, ki so bliže avstralski rešitvi kot človečnim prijemom. Nepremišljeno ravnanje bi na nemirnem Balkanu še povečalo tveganje destabilizacije. Razmere, kakršne so bile pred kupčijo s Turčijo in v času, ko je bila balkanska pot odprta, so bile voda na mlin nacionalistične desnice in populistov. Bodo pa članice morale poskrbeti, da že tako socialno in gospodarsko opustošena Grčija na koncu ne bo ostala sama.

Predolgo zatiskanje oči je vedno drago.