Tiskane izdaje
Prizadevanje za svobodno trgovino je v evropskem DNK. Gospodarsko prepletanje po koncu vojne naj bi na dolgi rok preprečevalo spopade med državami. Tudi na svetovnem odru je Evropska unija kot največji gospodarski blok zavezana liberalni trgovinski politiki in odpiranju trgov. Staro pravilo, da bolj svobodna trgovina povečuje blaginjo vseh vpletenih, je na stari celini očitno na preizkušnji: na cestah evropskih mest množice protestirajo proti sporazumoma z ZDA (TTIP) in Kanado (Ceta).
Donaldu Trumpu in Marine Le Pen se v populističnih protekcionističnih tiradah pridružujejo sindikalisti, okoljevarstveniki, levičarske skupine. V Nemčiji, ki ima kot velika izvoznica orjaške koristi od svobodne trgovine, je organizirana močna in medijsko odmevna fronta skoraj profesionalnih nasprotnikov sporazumov. Podleganje pritisku je strašljivo. Politiki, ki zagovarjajo sporazume, z argumenti sploh nočejo nastopiti javno, ker se bojijo linča v medijih in na družabnih omrežjih.
V prihodnjih tednih se bo odločalo o Ceti, ki je pripravljena na podpis in v kateri so bila upoštevane številne evropske želje. Optimistično bi lahko rekli, da se s takšnim sporazum postavljajo pravila globalizacije, ki je doslej potekala bolj ali manj kaotično. Unija je pogajanja s Kanado končala že pred dvema letoma in v Ottawi so bili še pozneje pripravljeni na popuščanje. Skoraj nihče se ne sprašuje, kdo po svetu bo EU še obravnaval resno, če se bo s Ceto zgodila polomija.
Posebna zgodba v delovanju evropske demokracije je TTIP. Skupine, ki same sebe razumejo kot edinega glasnika resnice, širijo mite in legende. V ozadju nasprotnikov ni le ideologija in nasprotovanje tržnemu gospodarstvu, marveč tudi antiamerikanizem. Trditve o ogroženosti okolja, socialnih pravic in Evrope kot take so predstavljene kot dejstva. Podobno lomastenje z »dejstvi« je bila glavna linija zagovornikov brexita v Združenem kraljestvu.
Statistike kažejo, da so bili arbitražni postopki v investicijskih sporih (ISDS) doslej povsem normalna praksa in da so se za njih najbolj pogosto odločala podjetja iz EU. Res je, da je takšen sistem med urejenimi pravnimi državami preživet in odvečen. Glede tega in standardov EU ni pripravljena popuščati, in če se v Washingtonu ne bodo odrekli ISDS, sporazuma pač ne bo. Navsezadnje, Greenpeaceove spomladansko razkritje dokumentov je natančno pokazalo, kako trda so pogajanja.
Teorije, da v strogi tajnosti – pogajanja, tako kot vsa druga doslej in najbrž v prihodnje, potekajo za zaprtimi vrati – nastajajo sporazumi v škodo ljudi in v korist multinacionalk, so v času splošnega nezaupanja še posebno privlačne. Kljub temu ne bi smeli pozabiti, da si je EU veliko bolj prizadevala za TTIP kot ZDA in da so leta 2013 članice soglasno podprle mandat za sporazum, ki naj bi spodbudil gospodarsko rast.
Vdajanje strahovom in prepuščanje urejanja svetovne trgovine ameriško-kitajskemu dvojcu ni znamenje nove, samozavestna Evropa, ki naj bi nastala po brexitu, marveč vase zaverovane stare celine, ki je zamudila na vlak 21. stoletja.
