Pred dobrimi tremi leti sem zapustil facebook. V nastavitvah sem izbral deaktivacijo in popoln izbris računa. Računalniku sem zagotovil, da se nimam namena vrniti, ker je moja odločitev dokončna. Odkljukal sem še zadnje potrditve in se poslovil.
Facebook mi je še nekaj časa pošiljal prijazna elektronska pisma, da si kljub izbrisu še vedno lahko premislim. Večkrat me je opomnil na prijatelje, ki sem jih zapustil. Poslal mi je fotografije in kazal drobce njihovih elektronskih družabnih življenj. Moral bi samo klikniti povezavo na koncu pisma in naši elektronski profili bi bili spet združeni.
Po približno treh mesecih so se algoritmi prepričali, da je moja odločitev trdna. Facebook se mi ni več oglasil in moje elektronsko življenje se je preselilo na druga spletna mesta. O svoji družabni abstinenci sem napisal nekaj člankov, a facebooka nisem pogrešal. Le v službi sem včasih pomagal urejati profila Infoteha in Sobotne priloge.
V petek popoldne pa sem med iskanjem starih digitalnih fotografij zagnal svoj stari prenosnik. Preiskoval sem datoteke in mimogrede zagnal spletni brskalnik. Med odprtimi okni se je prikazala tudi vstopna stran facebooka z mojim starim uporabniškim imenom in že vpisanim geslom. Radovedno sem kliknil na prijavni gumb in naložil se je moj stari profil – skupaj s poslovilnim zapisom na elektronskem zidu.
Presenečeno sem zagledal vse nekdanje zapise, ki bi morali biti zdavnaj izbrisani. Spet so se vrnili londonski sošolci in nekdanji kolegi, ki so že v nekaj minutah opazili, da se je moj račun zbudil iz digitalne kome in zmedeno pogledoval po drugačnem svetu – z novimi gumbi, dodatki in časovnico. Na zidu so se pojavili prvi pozdravni zapisi in prošnje za prijateljstva. Algoritmi so preverjali, ali moji stari podatki še veljajo in mi takoj ponudili nekaj novih oglasov. V poštnem predalu je zacingljalo elektronsko pismo s pozdravom ekipe facebooka: dobrodošli nazaj!
Nehote sem potrdil opozorila varnostnih strokovnjakov, da nas facebook nikoli ne pozabi, tudi če izbrišemo račun in se nikoli več ne prijavimo na omrežje. Vedel sem, da upravitelji omrežja ohranijo podatke na strežniku in jih nikoli zares ne izbrišejo. A kljub temu nisem pričakoval, da me bo moj račun pričakal v nekdanji podobi – z vsemi zapisi, fotografijami in povezavami, ki sem jih vnesel v petih letih.
Tako preprosta vrnitev načelno ne bi smela biti mogoča, saj facebook že nekaj časa ponuja temeljitejši izbris računa. Zanimalo me je, kaj sem naredil narobe, ampak nisem dolgo ugibal, kateri algoritem je presodil, da bo ohranil moj profil. Pritegnilo me je nekaj drugega – prikaz mojih starih zapisov na novi časovnici.
V debatah o družbi nadzora in zbiranju uporabniških podatkov se pogosto sprašujemo, koga v resnici zanima, kaj ljudje počnejo v določenem trenutku. Toda če zapise na družabnih omrežjih povežemo s podatki, ki jih zajema nosljiva elektronika in internet stvari, začnejo sestavljati zelo natančno osebno zgodovino. Obujeni račun si je zapomnil, katere prireditve sem leta 2007 obiskal v Londonu, kje sem poleti 2008 pisal zaključno nalogo, s kom sem se družil in katere so bile moje prve novinarske teme po vrnitvi v Slovenijo. Če bi dodajal še podatke iz športne ure, mobilnika, pametnega televizorja in hladilnika, bi na časovnici zaznal vsako spremembo življenjskega sloga, zdravja in zasebnega življenja.
Takšne informacije so lahko zelo koristne za obujanje spominov. Vendar časovnica na facebooku ni samo moj zasebni dnevnik. Na svoje elektronske podatke nimam nikakršnega vpliva. Ne morem jih izbrisati ali prenesti na drugo družabno omrežje. Vidi jih celotna prijateljska mreža, zanjo se zanimajo oglaševalci, zavarovalnice, delodajalec in državni organi, ki jih lahko kupijo ali pridobijo pri facebooku.
Moj speči račun je pokazal, da uporabniki v resnici zelo težko skrbno nadziramo spletne dejavnosti, premišljeno gradimo digitalno podobo ali se od nje se poslovimo. Opomnil me je, da postanejo moji trenutni zapisi zares zanimivi šele čez nekaj let, ko začnejo razkrivati življenjski vzorec. A tega v trenutku objave nihče ne pomisli.