Ob imenu novega zdravstvenega ministra je v zdravstvenih krogih čutiti precejšno mero odobravanja ali vsaj olajšanja, češ, lahko bi bilo še precej slabše. Kar je po svoje presenetljivo, saj je bil Samo Fakin kot direktor ZZZS vse prej kot priljubljen. A nekaj je naredil čas, še več pa skoraj nedosegljiva nesposobnost ministrice za zdravje, ki ji je z vsakim dejanjem uspelo zgolj poslabšati stanje.
Fakin se je odzval na nenaden klic politike, kot sam pravi, bolj z občutkom izziva kot s posebno strategijo – podobno, kot so se morali nekoč hitro, brez vnaprejšnjih kalkulacij odzivati fakini, pristaniški delavci na Ljubljanici in Savi, ki so se ob pisku ladje dvignili in takoj odpravili na pomol razkladat ali natovarjat prispelo ladjo. Kljub temu je bil njegov odziv svojevrstno olajšanje ob izkušnjah s kadrovanji prejšnje vlade, ko so na odgovorna mesta v zdravstvu prihajali ljudje brez najmanjših izkušenj in znanj, in so se dobesedno učili osnovnih operativnih tehnik na živem telesu. Z novim (verjetnim) ministrom se bo bržkone vsaj mogoče pogovarjati v istem jeziku. Floskule o branjenju javnega zdravstva (kot bi imeli v Sloveniji kakšnega drugega razen njegove deviacije – prisilnega samoplačništva za zdaj že plačane storitve) bodo zato, upajmo, zamenjali (pre)računi za čim učinkovitejšo (re)organizacijo deficitarnih zdravstvenih storitev in potreb.
O verjetnem ministru sicer vsi vemo, da je človek preživetja tu in zdaj ter posledično celo bolj (raznobarven) šarec od Šarca; če nečesa ne more(š) doseči z desnico, bo morda šlo z levico. In kot naročeno mu je ministrska predhodnica s svojo nesposobnostjo upravljanja bolnišnic ponudila idealno možnost, da v iznajdljivem, fakinskem slogu doseže nekaj hitrih, za javno mnenje pomembnih uspehov zgolj z »direktorskimi ukrepi«, ki jih je s položaja šefa ZZZS že vešč. Brez večjih sistemskih sprememb in z njimi povezanih političnih konfliktov lahko takoj izkoristi dejstvo, da so vse slovenske bolnišnice državne. Dobra koordinacija direktorjev in edine zavarovalnice zato lahko kratkoročno enako učinkovito kot »sistemski zakoni« zelo poveča produktivnost bolnišnic – zgolj s tem, da bi bili ob jasno določenih, preštetih in plačanih delovnih nalogah zdravniki in drugo osebje bolj zainteresirani, da polno delajo v matični bolnici, kot da romajo po popoldanskih ambulantah po vsej Sloveniji. Ob pozitivni računici se nihče ne bo jokal za popoldanci, vladi pa verjetno tudi ne bo težko preskrbeti potrebnega denarja, saj bo čim hitrejši občutek izboljševanja zdravstva v javnosti verjetno odločilen za nadaljnji obstoj vlade.
Srednjeročno pa se slovensko zdravstvo ne more izogniti razsulu, finančnemu, strokovnemu in kadrovskemu, brez preoblikovanja državnih zdravstvenih zavodov v samostojna državna podjetja, lahko neprofitna (dobiček gre v nove investicije), a še vedno podjetja, zainteresirana za čim več pacientov in za čim boljše poslovanje. To pa zahteva toliko naporov upravljavcev zdravstva – ministrstva in državne zavarovalnice, da se v več kot četrt stoletja ni našel junak, ki bi si upal tvegati.
In kaj je pravzaprav tveganje podjetniške sprostitve, ki edina lahko zdravstvenim ustanovam prinese normalen evropski razvoj, temelječ na ustvarjalnosti zdravstvenih delavcev namesto na neživljenjskih ministrskih dekretih? Gre za tveganje svobode in številnih interesnih iniciativ, s katerimi se državnemu upravljavcu zdravstva do zdaj ni ljubilo ukvarjati in zato ni izdelal mehanizmov za njihovo regulacijo oziroma ločevanje dobrih od slabih. Zaradi udobja vladanja so naši zdravstveni upravljavci raje izbrali stagnacijo sistema kot izzive, ki bi jih prinesel njegov razvoj.
Gre torej za preprosto lenobo vladajočih. Naše zdravstvo ni ujeto v monopolni sistem državnih zavodov zaradi ideologije, ampak zaradi strokovne nekompetentnosti upravljavcev – regulatorjev in financerjev. Primer Zimmerman je pokazal, da je doseg upravljanja zdravstva pri nas izključno računovodski – seštevanje in obračunavanje v excellu vnaprej zacementiranih storitev. Zimmermanu nihče od upravljavcev zdravstva ni bil zmožen povedati, ali so njegove »terapije« krčnih žil korektne ali so mazaštvo. Plačajo, ne da bi vedeli, kaj plačajo! Zato se vsi slovenski upravljavci zdravstva panično bojijo zasebnikov, saj jih ne znajo strokovno ovrednotiti. To seveda v enaki meri velja tudi za vrednotenje državnih izvajalcev, tudi pri teh upravljavec v enaki meri nima pojma, ali je neka operacija, ki jo plačuje, strokovno korektna, ali gre za šarlatanstvo. Vzrok za večje zaupanje državnim ustanovam je zgolj naiven predsodek, da tam, kjer nimajo motivov za dobiček, tudi motivov za goljufanje ne more biti. Dokazati pa tega ne morejo!
Slovensko zdravstvo zato stagnira in bolnišnice niso več konkurenčne niti na sever niti na jug. In edina rešitev je, da upravljavec sistema stroko resno vzame v roke, vzpostavi standarde zdravstvenih storitev, izmeri vsak segment zdravstva in brez predsodkov izbere najboljši način za njegovo delovanje. Trditi, da je treba imeti samo državne bolnice ali zdravstvene domove, je podobna neumnost, kot trditi, da je najbolje igrati na klavir, ki ima samo bele tipke. Upravljavec, ki želi imeti optimalno zdravstvo, mora imeti na voljo vse mogoče organizacijske strategije, državno in zasebno, tržno in monopolno, tekmovalno in dirigirano. Če se pri operaciji hrbtenice morda najbolj obnese konkurenca med več državnimi bolnicami, je operacijo kolena morda uspešneje ponuditi v odprtem razpisu zasebnikom, za zdravljenje prirojenih okvar jeter pa monopolno določiti en sam bolnišnični oddelek. Namesto govorjenja na pamet in skozi očala predsodkov mora dober upravljavec imeti orodja za merjenje učinkov ter se odločati glede na rezultate in tudi spreminjati svoje odločitve, ko tako pokažejo izračuni.
***
Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.