Finančna kriza: med grešniki 
in pravičniki

Malce več poštenja v retoričnem razporejanju krivcev za krizo in nekaj manj govorov za lastno občinstvo bi bilo najverjetneje v prid prizadevanjem, da evropske politične elite čim prej poiščejo prave rešitve.

Ve se, kako je bila do zdaj razporejena krivda. Kriza je – kar zadeva začetek – izbruhnila zato, ker so finančni podjetniki z Wall Streeta izvajali svojevrstno goljufijo, s tem ko so trgu kot prvovrstno blago prodajali enega od svojih novih »izdelkov«, čeprav je imel ta papir za seboj posojila skrajno sumljive vrednosti. Na stari celini pa krivdo za krizo skorajda izključno pripisujejo državam sredozemskega območja oziroma njihovemu nezmernemu in neodgovornemu trošenju.

Eksplicitno ali implicitno se takšna razporeditev krivde vtihotapi v skoraj vsako razpravo o tem, kaj bi bilo treba storiti, da premagamo krizo.

Za ilustracijo lahko, ne da bi dosti izbirali, omenimo svojevrsten incident, ki se je pred dnevi zgodil v Vroclavu na Poljskem, kjer so se sestali evropski finančni ministri, ki se jim je nepričakovano pridružil še ameriški finančni minister. Slednji je, kot se je malce ponorčeval komentator, preletel veliko kilometrov, v Vroclavu pa mu ni uspelo premagati nekaj centimetrov. Navzoči so namreč složno zavrnili njegov predlog o občutnem povečanju sredstev stabilizacijskega sklada evrskega območja, iz katerega bi nato ponudili pomoč ogroženim bankam. Avstrijska finančna ministrica je predlog zavrnila s pripombo, da je zelo čudno, »da nam o tem, kaj je treba narediti, govori minister države, katere finančni kazalci so slabši od tistih z evrskega območja«. Preprosto rečeno: kaj nas bo podučeval nekdo, ki prihaja iz države, o kateri se ve, da je povzročila krizo?

Medtem ko je res, da se je kriza začela na ameriških tleh, pa morda ni povsem točno, da je rešitev za razplet bolje videti na območju, kamor je kriza menda prišla z uvozom. Točno je tudi, da velja v nekaterih krogih Tim Geithner, ameriški finančni minister, za bančnega lobista, tako da so v Vroclavu morda mislili, da zdaj to lobiranje prenaša v Evropo (o ministru kot bančnem lobistu je veliko napisanega v pravkar objavljeni knjigi Rona Suskinda Confidence Men: Wall Street, Washington, and the Education of President). Ne glede na to, ali to drži ali ne, pa vse skupaj ne daje odgovora na vprašanje, ali so bili ukrepi, ki jih je Tim Geithner sprejemal – najprej kot prvi mož najpomembnejše newyorške podružnice tiskarne dolarjev, nato pa kot minister –, dobri ali slabi, potrebni ali nepotrebni. Dejstvo je, da je veliko denarja končalo v nekaj spodkopanih bančnih velikanih, da pa so nemajhno število teh velikanov prepustili njihovi usodi ali jih prisilili k temu, da se poročijo s trdnejšimi finančnimi hišami (Elhman Brothers, Bear Sterns, Washington Mutual, Merrill Lynch, Wachovia, Countrywide Financial in drugi). Končno vprašanje se glasi, ali so se ameriške banke v resnici otresle »okuženega« premoženja in se postavile na trdne noge. Vsaj za zdaj trgi niso v strahu zaradi ameriških bank, temveč zaradi evropskih, čeprav se je avstrijska ministrica hvalila z finančnimi kazalci evrskega območja.

To pomeni, da številni ekonomski kazalci v tej krizi pravzaprav ne kažejo veliko. Na začetku krize smo poslušali spodbudne izjave na podlagi kazalcev, da pomenijo tako imenovana »subprime« posojila – posojila, ki so jih odobravali ljudem, pri katerih ni bilo povsem jasno, ali jih bodo lahko vračali – majcen del velikanskega ameriškega kreditnega trga za družinske hiše in stanovanja. Na podlagi tega kazalca so se nekateri tolažili, da bo kriza kmalu prešla. Prav tako kot so imeli prenagljeni optimisti kazalec o majcenem deležu Grčije v ekonomiji evrskega območja za splošno ugotovitev, češ da celotno območje nima razloga za tovrstno bojazen. Najbrž ni treba posebej poudariti, da se je tako v prvem kot v drugem primeru pokazalo, da takšni kazalci nimajo nobene vrednosti, vsaj ne glede razumevanja narave sedanje krize.

K takšnemu razumevanju nič ne prispeva retorika, katere vsebina je, da so za krizo vedno krivi drugi. Te izjave so očitno v prid vse močnejšim centrifugalnim silam v Evropski uniji, zaradi njih pa je na domačem političnem prizorišču vse težje dobiti podporo za nujne poteze pri premagovanju krize.

Poštenje je v takšnih stvareh v tem, da se namesto enostranske ali napol resnične retorike sporoči preprosta resnica, da je posojilo – dobro ali slabo – vedno stvar dveh udeležencev. Tako kot obstajajo lahkomiselni ali, še huje, nevestni dolžniki, obstajajo tudi lahkomiselni ali, kar je še huje, neumni upniki. Najbrž ni brez razloga tako zelo priljubljen cinični izrek, češ da banke vedno najdejo način, da izgubijo denar.

Tako se v krizi evrskega območja vidi le ena plat te medalje: neodgovorne države, ki so se nezadržno zadolževale, ne da bi se vprašale, ali so sposobne vrniti vsa ta posojila. Pri tem je manjši problem, da se v to diagnozo uvršča države, kot sta Irska in Španija, ki po velikosti primanjkljajev in dolgov pred krizo prav gotovo niso veljale za fiskalno neodgovorne, saj so bile po teh kazalcih celo v boljšem položaju od Nemčije. Večji problem je, da smo spregledali drugo plat medalje. Kdo je dolžnikom, o katerih se zdaj govori, da so neodgovorni, odobril ta posojila? Banka za mednarodne poravnave v Baslu (znana kot banka centralnih bank) ima v svojih knjigah med drugim podatke, iz katerih je razvidno, da so Nemci Grkom, Portugalcem, Ircem, Špancem in Italijanom posodili skoraj neverjetnih 1500 milijard evrov. Zdaj pa se po evropskem severu o južnih dolžnikih govori, da so leni, da malo delajo, preveč uživajo itd. (zgodilo se je celo, da so skupino Grkov v neki avstrijski restavraciji, medtem ko so naročali večerjo, vprašali, ali bodo lahko večerjo tudi plačali). Nenavadno odkritje! Kajti po vsotah denarja in izjemno ugodnih pogojih, po katerih je reka denarja z evropskega severa tekla proti jugu, bi lahko sklepali, da so imeli posojilodajalci o južnjakih še do nedavnega najboljše mnenje. So bili takrat oni lahkomiselni, neodgovorni ali morda preprosto – neumni?

Tudi vihar, ki ga je nedavno povzročila Christine Lagarde, donedavna francoska ministrica za finance, od nedavnega pa izvršna direktorica Mednarodnega denarnega sklada, priča o teh dvojnih standardih. Vihar je namreč nastal, ko si je omenjena dama v imenu Mednarodnega denarnega sklada drznila pojasniti, da stvari z evropskimi bankami niso tako zelo v redu, kot je videti, in da je treba za to, da bi se zavarovali pred zlomi, nujno zagotoviti nič manj kot 273 milijard evrov dodatnega kapitala. O različnih grehih dolžnikov se torej sme govoriti na dolgo, podrobno in tudi zelo grdo. O upnikih kaj takega očitno ni mogoče: ko je potem doživela napad terena, s katerega je prišla na vodilni položaj v IMF, pa se je poskušala izvleči z dodatnimi izjavami o tem, da so to »pogojne ocene« Mednarodnega denarnega sklada itd.

Vsekakor je nekaj v očitkih na račun izjave o dodatnem kapitalu, ki ga potrebujejo evropske banke: državni funkcionarji, zlasti finančni, morajo paziti na to, da na trgu ne povzročijo panike. To je razumna zahteva, pa tudi zahteva, ki načenja vprašanje, zakaj to ne velja tudi za izjave o dolžniških državah? Pravzaprav se zdi, da velja zanje ravno obratno: ko je prvi mož evropske centralne banke v Frankfurtu na sestanku za zaprtimi vrati zaprosil politike, naj v javnosti ne širijo obljub o tem, da bodo upnike prisilili, da bodo prevzeli del plačila za reševanje dolžnikov, so mu ti grobo odgovorili, da so dolžni polagati račune volivcem in da jim zato morajo obljubljati takšne stvari. Sicer pa je bančnik svojo prošnjo podprl s trditvijo, da bodo trgi pohiteli s kaznovanjem prezadolženih držav, kar se je seveda zgodilo – takrat in tudi pozneje.

Razdelitev na pravičnike in grešnike bi morali odpraviti, saj le še dodatno zaostruje že tako hudo napetost v zvezi s krizo evrskega območja. V tem težkem položaju bi verjetno pomagalo, če bi manj govorili o krivdi in vložili več energije v iskanje rešitev.