Fini, pametni in dolgočasni ali medijska dieta in prtljaga

Prizore iz masažnega budoarja sem si z izklopljenim zvokom ogledal v petek popoldne na sestanku, ki ga ni hotelo biti konec.

Objavljeno
26. april 2012 16.47
Marko Crnkovič, Delo.si
Marko Crnkovič, Delo.si

Zunaj je lilo, pokonci sem bil že od petih zjutraj, zehal sem kot za stavo in skrolal posnetek, da bi ga bilo čim prej konec.

Bil sem ravno take volje, da si nisem gnal k srcu, da izgubljam čas z neumnostmi in trivialnostmi, in sem si v glavi raje delal miništudijo o družbenem smislu in pomenu tabloidnega novinarstva s poudarkom na Bojanu Požarju.

Fenomen je, da grdi, človeško neprijazni trači in trivia kot tole s Čepinovo in Ropom ali še kom izpadejo zanimiv moralni problem, da ne rečem intelektualna poslastica. S stališča lepih duš gre za stvari, za katere bi bilo bolje, da jih sploh ne bi bilo. Če o njih berem v katerem drugem mediju, ki moralizira, se mi skorajda gnusijo. Če o njih piše Požar, pa postanejo legitimna medijska téma.

Naj kar takoj povem: Bojan Požar se mi zdi najzanimivejši novinar v Sloveniji in spada med tiste, ki jih najbolj redno berem. Saj je kar nekaj dobrih, da ne bo pomote, ampak v glavnem so vsi skupaj preveč pametni in dolgočasni in fini. Pri njem pa mi je všeč, ker zna pri vsej svoji politični lucidnosti, instinktu za nabiranje, fokusiranje in spinanje novic in kljub samovšečnosti biti tudi grób, direkten in hudoben. (Čudno, kajne, kako radi so novinarji na enakomerni, da ne rečem enolični dieti?) Sicer mu privoščim, da mu gre s Požareportom kar dobro, ampak on bi v bistvu moral že zdavnaj postati urednik Slovenskih novic — ne pa da se je pustil zapeljati DZS z Direktom.

Bog ne daj, da bi bili vsi novinarji kot Požar. Bog ne daj, da bi brali same tabloide. To bi bilo skoraj tako hudo, kot če bi bili vsi novinarji kot jaz in bi vsi hoteli pisati samo kolumne.

Ko sem za en semester nasledil Lingvista pri predmetu uredniško delovanje na oddelku za novinarstvo FDV, je bila ravno aktualna seksualna afera Aurelia Jurija. Takratni poslanec in vidni član SD je padel na limanico, ki mu jo je nastavil Požar, da bi preveril informacijo, da se Juri udeležuje svingerskih seans.

Zadeva se mi je zdela z medijskega stališča tako zanimiva, da sem študentom tretjega in četrtega letnika meni nič, tebi nič že na prvem predavanju dal za domačo nalogo, da na to témo v tednu dni napišejo kolumno.

Ko sem prebral tekste, sem bil presenečen: študentje so se skoraj brez izjeme zgražali nad Požarjevim dejanjem in početjem nasploh, Juri pa se je vsem smilil. Nihče ni opazil profesionalnih dilem, ki jih odpira moraliziranje, da ne rečem poenostavljanje tako imenovanih resnih medijev, češ, to nas ne zanima, to je vdiranje v človekovo zasebnost.

Študentje so napisali to, kar so jih naučili — naučili pa so jih tisto, česar nihče že dolgo ni preveril.

Ključno, kar sem sam takrat napisal pod naslovom Novica je prasica, je bilo naslednje: »Najprej moramo pošteno priznati, da imamo tudi drugi mediji nekaj od tega. Požar nam je priskrbel intrigantno zgodbo, ki zanima tako rekoč vse. Tako jo zdaj razvijamo naprej, obravnavamo iz drugih zornih kotov, se delamo pametnejše in bolj etične, zagovarjamo žrtev, sprašujemo strokovnjake, odpiramo nove dileme, delamo raziskave javnega mnenja itd. Četudi imamo diametralno nasprotna poklicna stališča in vrednote od Požarja, smo vsi v medijih profitirali od njegovega razkritja. Celo v Mladini bi mu morali biti hvaležni! Navsezadnje so po njegovi zaslugi zapolnili štiri strani s težko protitabloidno kanonado (pod tabloidnim naslovom ‘Krivi, ker seksajo’) in celo s pripombo, da je novinar, ki kaj takega počne, gotovo seksualni frustriranec.«

Sesuvanje tabloidov je dvorezna in dvolična zadeva. Zakaj bi se zgražal nad Požarjevim početjem, če se ne zgražam niti nad početjem Aurelia Jurija ali Toneta Ropa? Tako kot sámo poseganje v intimo je tudi zgražanje del tabloidnosti, jaz sam pa se od tega načrtno desenzibiliziram, ker nočem moralizirati in ker čutim, kako težko se je upirati duhu tabloidnosti, ki se plazi po deželi. Najhujši sovražniki tabloidov nevede postajajo njihovi zavezniki.

Požarjeva slabost je, da se rad posmehuje drugim, bolj finim medijem (in novinarjem). Ob odkritjih, kakršna so včasih Požarjeva — ali vsaj ob domnevah —, ti resda znajo reagirati zmedeno ali pa sploh ne reagirajo, češ, to niso naše teme.

Načeloma ni teme, ki je določen medij ne bi mogel obdelati. Najti mora samo pravo plat — seveda ne nujno mnenjsko ali moralno —, s katere se je bo lotil. Šele to naredi medijsko pokrivanje v celoti zares zanimivo in prispeva h kolikor-toliko primerni reprezentaciji realnosti. Navsezadnje je pokrivanje trivialnih tém tisto, čemur bi še najbolj upravičeno rekli medijski pluralizem: še zdaleč ne samo pogled z različnih političnih stališč, temveč tudi in predvsem različno vrednotenje, različni pristopi, različni moralni angažmaji, celo že zgolj različni stili.

Enako pomembno pa je, da mediji obravnavajo dogodke in odmeve z različnimi stopnjami verjetnosti, preverjenosti, preverljivosti, pa tudi družbenega pomena. Družbeni pomen pač ni edini in samoumevni kriterij zanimivosti in relevantnosti novice. Še več! Tudi resnica z vso svojo prtljago, ki jo tovori naokoli — verodostojnost, spoštovanje zasebnosti, človeško dostojanstvo, človekove pravice in tako naprej —, ni edini in samoumevni kriterij dobrega, aktualnega, zanimivega, pozornosti vrednega novinarstva oz. medijskih izdelkov.

Da se ne bi preveč zgražali nad mano, naj povem, da se strinjam, da je to temelj novinarstva nasploh in da so to standardi, ki se jih poskušam tudi sam držati. Sam ne bi imel želodca — pa tudi ne gut feelinga, če sem pošten — za novinarjenje Požarjevega kova. To pa seveda ne pomeni, da ga bom v imenu domnevne superiornosti resnega novinarstva nad tabloidnim preziral in v nič deval, kot to počne večina najinih najprominentnejših kolegov. Od Požarja bi se lahko tudi tako imenovani resni novinarji veliko naučili, saj načenja téme, ki se jim večina drugih medijev zavestno ali po nerodnosti izogiba in ki jih brez tabloidov sploh ne bi mogli razčistiti — ali se jih celo niti ne bi zavedali.

Požarju bi bilo lažje, če ne bi bil tako rekoč edini. Tudi vsem nam bi bilo lažje, če ne bi bil Požar tako rekoč edini. Imeli bi več priložnosti, motivov in spodbud — pa tudi pameti —, da o različnih in različno pomembnih stvareh ne bi razmišljali tako samoumevno in tako rekoč vsi enako in enakopravno kot to delamo zdaj.