Folk sit, miza pa vesela

28. 9. Eden od zakonov, takih znanstvenih, pravi, da dve telesi, trdni, ne moreta biti hkrati na istem mestu. Enako pici, pizzi, pa naj imata kompaktno podplatasto ali mehkejše sendvičasto testo. Včasih niti v isti peči. Če je premicena. Kar se na prvi vdih gruči osmih staršev in kakega otroka manj zdi neizpeljivo. Ampak, se sklene par ur pozneje – če bi vsak svojo celo pico sinhrono fasal, bi jo v hipu zgoltali, obležala bi nam, potem pa bi v zrak gledali, poslušali želodčno tiktakanje, proti koncu pa že na palačinke mislili. Ker pa je posamezna runda, moderno hod, vsakemu namenila le trikotniček, picino osminko, pa še to le dobri polovici lačnih, pa še sproti smo si sestavine izmišljevali, se je zadeva tako lakotniško kot psihološko kar najlepše porazdelila. Zatorej, priporočam slow pizzo. Folk je bil sit, miza pa vesela.

30. 9. Sem bil službeno brez garminčka namenjen na točno določen naslov, prepuščen zgolj intuiciji in ubornemu vidu sem v levo skrenil odcep prehitro in pristal na, ne odlagališču, pač dvorišču karavanskih beemvejcev, če ne merdžotov, po stranskem risu jih pač ne ločim. Sitna lastnica me je pravilno preusmerila in čez minuto, dve sem bil na pravem cilju. V kotičku očesa karavani pred graščino, naravnost pred menoj uboštvo na kvadrat, zunanje stene, in kubik, notranjščina. Pravijo (no, mogoče pa ne), da razlike delajo življenje lepo. Ja, če si na pravi strani različnosti. Če si prerazličen, si pa – izjema, ki potrjuje pravilo.

4. 10. Spet se je rodil tisti dan v dve-, trimesečju, ko smo odrinili v svetlo mesto. To je vedno pražnji dogodljaj, a toliko smo se že navadili, vsaj jaz, da ne delam boratovskih nevšečij. Tudi ni več sramu, da se iz srednjega veka pripelješ v novoveštvo, danes je bilo celo na glavo postavljeno, od tam, kjer vse teče, a počasneje, smo pridrveli v srednjeveški dan. Po par urah smo se, naužiti prestolnega zraka, vrnili v majhnost, kjer pa je zrak bistveno gostejši, da bi ga s srednjeveško sabljo rezal in ga ne zamenjal za še tako težko cekinasto obljubljanično mošnjo. Ali mansardo.

6. 10. Kliniška čakalnica, par kvadratov, osem zicev, trije zasedeni. Prideta še kar mlada mati in zelo mlada, višja, robustnejša hči. In sta začeli, med seboj, ne vem, kako bi rekel, mala, no, kar velika, še ni imela 15 let, a za njeno rodnico je bila bitka izgubljena, za vedno. »Kaj pa ti veš, pa daj, ne me jebat u glavo!« je drdral deklič. Mati pa, najostreje samoobrambno: »Kako si nesramna!« ali malo manj nabrušeno: »Joj, ti buča!« Kot da nas ne bi bilo. In mi, kaj pa mi? Ja, kot da nas ni. V strop smo gledali. Ali v tla, kjer je bila vsaj kakšna packa ali raza.