Tiskane izdaje
V predmestju Bjelovara je dolg, dolg, voljo in pljuča ubijajoč klanec. Ko pa prisopihaš na vrh, te čaka gostilna z ohrabrujočim imenom: Mali spas. Majhna odrešitev. Duhovito. V gostilni, kolikor se spomnim, pa ni nobene fotografije politikov ali sploh pomembnih ljudi, ki bi se tam dogovarjali/pogajali vsaj za majhno rešitev kakega problema. Ni, recimo, Tuđmana in Miloševića, ki bi (dokumentirano) prav v tej gostilni diskretno »kanalizirala« srbsko-hrvaški konflikt. Seveda na fotografijah ne more biti niti Putina in Busha, ki sta si za »spoznavanje« izbrala Brdo pri Kranju – ker so poznavalci odločili, da je tam nekako najbolj »vmes«, najbolj priročno in celo varno, ker je zelo blizu letališče in se da nemudoma popihati. Ljubljane kot metropole nista niti povohala.
Gostilna igra v politiki zelo pomembno vlogo, sicer pa Putin in Bush nista ravno gostilniška tipa. V Pragi so mi kot nekaj posebnega pokazali gostilno, v kateri je Clinton pihal v saksofon, seveda pa je tudi zvrnil kakšen vrček piva. Janković in Janša, kot kaže, nista za tako veseljaštvo, zato smo – še preden se je vse skupaj sploh začelo – priče konfliktu na ravni peskovnika. In ker je pesek pravzaprav zdrobljeno kamenje, lahko mirne vesti sklepamo o kameni dobi slovenske politike. Namreč: Janković je Janšo na prvo medsebojno »otipavanje« povabil v ljubljansko mestno hišo; zadnji je mandatarja pozval v parlament, kjer pa prihodnji premier ne premore niti pisarne. Za uporabo WC mora verjetno zaprositi za ključ. In tako se je izlegel tipičen butalski konflikt, čeprav je na Slovenskem na stotine gostiln, tudi z diskretnimi prostori, ki ti lahko ponudijo »mali spas«. Toda Janša, kakršen pač je, je seveda pohitel, da se on že ne bo vlačil po »kafičih«!
Mamma mia, je že treba razlikovati med »kafiči«, picerijami in podobno junk food ponudbo ter tradicionalnimi slovenskimi gostilnami, ki so zaznamovale našo zgodovino. Gostilna je najpomembnejši hram slovenske literature. Pri Sv. Trojici še kroži ljudsko sporočilo, da je Cankar vsak dan zahajal v Rojkovo gostilno. Bila je čez cesto Kraigherjeve hiše, kjer je bival. Domačini so ga videvali pisati tudi v vrtni uti nekdanje Mlinaričeve gostilne. Vaclav Havel in Milan Kučan sta pred leti proslavljala martinovo v gostilni Kirn v Podpeči, v gostilni, kjer se občasno sestajajo in modrujejo nekdanji slovenski politiki in gospodarstveniki, ki se jih je prijelo ime senatorji. Podobno »zgodovinsko nalogo« ima gostilna Slamič sredi Ljubljane, seveda pa ne moremo mimo Pen kluba, kjer je kraljeval legendarni Marjan Miklič. Kdo je v tem »kvartu« najpomembnejši: vlada in predsednik republike ali Pen klub?
Sicer pa je na seznamih precej gostiln, kjer se je copralo politiko. Recimo Vegov hram (Dolsko), kjer je domačil Demos; gostilna Kovač, Ljubljana Tomačevo; gostilna AS, Knafljev prehod; hiša kulinarike Jezeršek, Sora Medvode in podobmo. Seveda ne moremo niti mimo Livade, kamor je leta 1997 J. J. ob svojem rojstnem dnevu povabil manjšo skupino organizatorjev Manevrste strukture narodne zaščite na kosilo. Naključni gost v gostilni Milan Šercer jih je hotel fotografirati, vnel se je prepir in pretep. Vloga gostilne v slovenski politiki in zgodovini je precejšnja, včasih celo odločujoča, zato je njeno reduciranje na »kafič« žaljivo in pravzaprav izraža mentaliteto junk fooda.
Po Slovenskem etnološkem leksikonu: Gostilne so božjepotne, furmanske ali prevozniške, sejmarske, kontrabdntanske ali švercarske, splavarske, mestne, primestne, podeželske, izletniške, gorske, od srede 19. stoletja tudi strankarske. Pozor, strankarske! Nekdaj so bila posebno priljubljena imena po domačih in divjih živalih, v mestih tudi šaljiva in zbadljiva (v Ljubljani Figabirt ali Klobasabirt). Skratka, gostilne – zdaj po Janši ponižane v kafiče – so v slovenski zgodovini, kulturi in politiki odigrale bistveno vidnejšo vlogo kot vlade in državni zbori. Tam se je sklenil marsikateri sporazum, pljunilo se je v dlan in si krepko seglo v roko. Tega nekateri naši politiki, ki sogovorniku ne gledajo v oči, ampak mimo, kajpak niso sposobni. Zato se izogibajo »kafičem«.
Preidimo k bistvu: Butalci so se prepirali okrog marsičesa, toda tu ne gre več za butalstvo; gre za to, da se je začelo »nagajanje« novi vladi, še preden ta sploh je. Po YouTube kroži imenitna mini parodija, kako je Hitler doživel zmago Jankovića. Novica o tem ga je tako rekoč sesula. Ko malce zajame sapo, pravi: Dobro, šel bom plesat na Gospodarsko razstavišče – kot da se ni nič zgodilo! Potem pa generalom: Vi pa takoj poskrbite za blokade!
Blokade smo doživljali vsa tri leta Pahorjeve vlade. Samo Pahor ni tega opazil.
Tu kot navadni, pohlevni državljani seveda ne moremo ostati neprizadeti: Je šla politika tako daleč, da se ne more dogovoriti niti o gostilni, v kateri naj bi se akterji sestali? Če je tako, potem ti osebki verjetno niso sposobni niti zahtevnejših odločitev, kaj šele samodiscipline, da se je treba tu in tam odreči vsaj delčku svojega ega. Verjetno bi bilo treba slovensko politično čredo zgnati na vrh tistega bjelovarskega klanca, kjer je oštarija Mali spas. Morda potrebujejo vsaj Majhno odrešitev.
