Gvelfi in gibelini

Ko z distance opazujem predvidljivi kaos sodobne slovenske politike in se trudim prebiti skozi labirint njenih kamarilskih sporov, se mi včasih zasmilijo zanamci, ki se bodo morali te politične mineštre učiti v šolah – pa čeprav le pri zgodovini na filofaksu.

Že zgodovinarji prihodnosti bodo imeli težave pri razvozlavanju sedanje slovenske politične stvarnosti, kaj šele navadni smrtniki. Parada kratic, premierov in predčasnih volitev bo v vzvratnemu pogledu prihodnjih generacij podrnovškovsko dobo spremenila v nepregledno goščavo, podobno francoski tretji republiki: obdobje brbotajoče stagnacije, kjer se je sicer veliko dogajalo, a malo zgodilo. Vsaj v političnem pogledu. Vsi pomembni družbeni, gospodarski in kulturni trendi, vredni analize, nastajajo ob robovih strankarske politike oziroma v senci njenih operetnih žarometov.

Prav zaradi tega je verjetno, da se bodo v prihodnosti ustalili pojmi, s katerimi politiko opisujemo danes: levica in desnica. Ali kaj podobnega. Pa ne zato, ker bi imeli posebno razlagalno moč, ampak ker ostajajo edina stabilna točka na pojmovnem kompasu, ki nam pomaga skozi džunglo dnevne politike. Kdaj se utegne zgoditi, da se ne spomnimo več, kdo je odgovoren za našo zunanjo politiko ali celo, kako je ime največji vladni stranki, še vedno pa lahko računamo na to, da se levica in desnica med seboj sovražita.

In čeprav bi s težavo opisali, kje so vzroki za njuno mržnjo in kje potekajo programske razlike med njima, smo lahko prepričani, da je med političnimi akterji – ne le med aktivnimi politiki, ampak na širšem civilnodružbenem področju, od vaške gostilne do programskega sveta RTV – vedno dovolj velika masa ljudi, ki vestno vodijo inventarije, kdo spada »k nam« in kdo »k njim«.

Ta pojav, ko spopad med zoperstavljenimi političnimi identitetami izgubi sposobnost, da ustvarja omembe vredne idejne in programske razprave, hkrati pa še vedno določa tako zavezništva in spore med nosilci moči kot samopodobo širših družbeno angažiranih slojev, sploh ni tako redek.

Politično življenje srednjeveške Italije je zaznamoval antagonizem med gvelfi in gibelini. Med gvelfe so spadale rodbine in mesta, ki so se v sporu med papežem in cesarjem postavili na stran Petrovega naslednika. Gibelini so bili podporniki cesarske oblasti. Delitev je nastala na začetku 12. stoletja in je določala krvave spopade na polotoku še dolgo po tem, ko so se nemški cesarji odpovedali političnemu vplivu v Italiji.

Delitev na vige in torijce (ki se je v neformalnem poimenovanju za konservativno stranko ohranila kot relikvija v angleškem političnem besednjaku) je nastala v 17. stoletju v sporu med podporniki parlamenta in zvestimi privrženci kralja. Konec 18.
stoletja je izvorno razlikovanje izgubilo svoj pomen, a delitev je še dolgo ostala alfa in omega zagrizene strankarske politike novoveške Anglije. V Swiftovem norčevanju iz liliputancev, ki se neusmiljeno izčrpujejo v medsebojnih spopadih zaradi malenkostnega spora iz davne preteklosti, so sodobniki brez težav prepoznali puščico na takratno politično prakso.

Pol stoletja po Swiftovi smrti je bila delitev le še bolj preživela, a zato nič manj vplivna pri določanju okopov političnega spopada in položaja posameznikov v njem. Danes težko razumemo, zakaj se je David Hume, veliki avtor razsvetljenskega skepticizma, imel za torijca, Edmund Burke, goreči nasprotnik francoske revolucije in oče moderne konservativne misli, pa se je umeščal med vige. Prav tako nas bega dejstvo, da Dante, neusmiljeni kritik papeške posvetne oblasti in zagovornik imperialne ideje, ni bil gibelin, ampak gvelf.

V zadnjih desetletjih svojega zgodovinskega loka so te kategorije izgubile vsakršno idejno konsistenco. Iz golega dejstva, da je nekdo veljal za torijca ali viga, gvelfa ali gibelina, je nemogoče sklepati na vsebino njegovih nazorov ali življenjskih izbir. Toda istočasno so te kategorije še kako določale utrip javne sfere in posamezniki, ki so razmišljali in delovali v že povsem drugih miselnih paradigmah, niso opazili tega neskladja – ali pa se jim ni zdelo zelo relevantno.

V času, ko so stare delitve počasi izgubljale na vplivu, novih pa še ni bilo na obzorju, so tradicionalne politične identitete še vedno strašile po javnem prizorišču. Niso še vedele, da so mrtve.

Nekaj podobnega se dogaja v pokrizni Sloveniji. Moč preteklosti še vedno določa, kako razmišljamo o politiki, kako označujemo sebe in druge, predvsem pa, na katera vrata potrkamo, ko iščemo politično uslugo ali zaveznike v zadevi javnega vprašanja. Toda samoumevno razlikovanje, po katerem sta Drago Jančar in Alenka Puhar »njihova«, Marjan Šarec in Zoran Janković pa »naša« (ali obratno), se vse bolj kaže v svoji absurdnosti.

To v teh tednih spoznavajo levoliberalni aktivisti, ki so mislili, da imenovanje Damjana Črnčeca za državnega sekretarja lahko prepreči peticija, dobrodušno naslovljena na »Marjana«. Kot da bi šlo za tovariša iz šolskih klopi. Podpisniki so predpostavljali, da je Marjan pač »naš« in da mu s kameradskim pokroviteljstvom lahko pojasnimo, kje ga je polomil pri izvajanju »naše« stvari. A delitve že zdavnaj niso več tam, kjer podpisniki mislijo, da so.

Ne gre za to, da je »Marjan« prikrit desničar. Gre za to, da se delitve, ki prečijo slovenski politični prostor, spreminjajo hitreje kot besede, ki ga opisujejo. Podobno velja tudi za »drugo stran«. Prepričanje številnih krščanskih demokratov in konservativcev, da morajo vzeti v bran prav vsako desničarsko neumnost zgolj zato, ker gre za »naše«, izhaja iz iste zmote.

Ne delajmo si utvar: preživele kategorije, s katerimi dojemamo svet okoli nas, bodo še precej časa z nami. Ni treba, da se naenkrat odrečemo njihovi rabi. Velja pa se zavedati, da je izzive in nevarnosti našega časa lažje videti, če jih za trenutek odložimo vstran.

***

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.